Kakšne so vaše izkušnje glede preživljanja zimskih počitnic otrok in socialnega statusa, ki se s tem kaže?

Dejstvo je, da socialno-ekonomski status družine vedno bolj določa tudi vse tisto, kar lahko počneš in česa ne moreš. Torej, razlike se vedno bolj povečujejo in prepad med bogatimi in revnimi je vedno večji. Od družin, ki jih poznam, jih je zelo malo, ki lahko spakirajo smučarsko opremo in se vsi skupaj odpeljejo za teden dni v Avstrijo ali Italijo v kak apartma. Vem, da takšni obstajajo, vendar moji nimajo takšnih možnosti – eden izmed staršev je brezposeln in drugi opravlja kakšno prekerno delo, ki mu nikakor ne omogoča tedenske odsotnosti, saj bo šef zelo hitro našel drugega sužnja. Tako mulariji ostanejo računalniki in telefoni ter seveda nekaj iznajdljivosti. Moji spomini so drugačni. Nikoli nisem smučal, zato pa smo se sankali v Tivoliju. Mnogo želenih zadev je povezanih s cenami, ki so nedosegljive povprečni denarnici. Tako bodo mulci vedno bolj odtujeni na internetu, v virtuali. Ne vem, ali si to želimo. 

Pasivni starši bodo veseli za tehnološke igračke, kamor bodo svojega otroka tudi parkirali. Motivacija za bolj aktivno početje ni vedno tako preprosta, predvsem zato, ker smo opustili cele kopice dobrih navad in je zdaj težko priti nazaj. 

Kakšne so idealne počitnice, ki bi jih svetovali staršem in seveda vključujejo vso družino? Vaše objave na socialnih omrežjih namreč opozarjajo na splošno resignacijo nad stvarnostjo glede razumevanja mladih danes.

Ponavljam kot stara plošča, vendar če nimate iskrenega in toplega odnosa s svojim potomstvom, ga ne boste dobili v enem tednu počitnic. Nobena ideja ne bo dovolj dobra. Kreativnost pa se lahko pokaže tudi v poslušanju možnih idej, ki prihajajo delno od mladih in delno iz naših spominov. Sneg omogoča kup aktivnosti brez nakupa vozovnice – kepanje, izdelava snežaka, igluja, sankanje … Doma je vedno mogoče narediti filmski maraton in zraven kup kokic. Kje so vaše karte za tarok, kje je igralna plošča za monopoli, človek ne jezi se ali kakšno bolj sodobno namizno igro? Poznate activity? Znate mogoče igrati na kak glasbeni inštrument? Kaj pa karaoke zvečer? Izdelava pestrega urnika za ves prost teden ne bi smel biti prevelik problem, če so ljudje odprti in aktivni. Pasivni starši bodo veseli za tehnološke igračke, kamor bodo svojega otroka tudi parkirali. Motivacija za bolj aktivno početje ni vedno tako preprosta, predvsem zato, ker smo opustili cele kopice dobrih navad in je zdaj težko priti nazaj. Težko je tako nam kot najstnikom, splača pa se z nekaj trme in tudi dobre volje. In včasih je najboljši dan pod deko in s skodelico čaja, ko gledaš vse dele Vojne zvezd z ljubljeno osebo in se niti ne premakneš.


Kateri je vaš najlepši spomin na zimo svojega otroštva?

V resnici je malo grenko-sladek. Kot sem že omenil, ne znam smučati in nikoli nisem znal. Ko smo se odpravljali na zimsko šolo v naravi, je prišel trenutek moje sramote, ko je učitelj telovadbe vprašal celo vrsto fantov, kdo ne zna smučati. Midva s sošolcem Luko sva bila edina. In ni čudno, da sem na predvečer odhoda na Gorje dobil angino in 40 stopinj vročine, ki pa je dan po odhodu mojega razreda čudežno izginila. Ves teden sem lahko doma gledal zimske olimpijske igre v Sarajevu leta 1984 in srebrno medaljo Jureta Franka. To je najlepši spomin. 

Slovenci imamo pogosto težavo s tem, da bi se enostavno ustavili in malo zadihali, razmislili.  


»Vsi ljudje hitijo,« je pela že Neca Falk. Nič ne kaže, da bomo tempo upočasnili. Menite, da se Slovenci ustavimo vsaj med počitnicami? Mar ni zima po vseh zakonitostih narave čas, ko bi morali izpreči?

Slovenci veljamo za največje norce pri naših sosedih Hrvatih, saj tudi poleti prinorimo na morje s kolesi, jadralnimi deskami, čolni in tekaško opremo, ker moramo biti ves čas telesno aktivni. Ta dejavnost je pogosto kar malo ihtava, malo nevrotična in nič kaj dosti se ne spremeni niti pozimi. Aktivnost je super za naše telo in duha, vendar sta dobra tudi počitek in lenarjenje. Ne, Slovenci imamo pogosto težavo s tem, da bi se enostavno ustavili in malo zadihali, razmislili. Zgodbe izgorelosti, ki jih poslušam, so pogosto tudi zgodbe različnih strahov in krivde. Mi smo narod, ki smo patentirali strah in krivdo v unikatno kombinacijo, ki nažira naše odnose in nas same. Zato nas pogosto vidim kot panične hrčke na tistem neskončnem kolesu, ko po vsej sili bežimo in tečemo. Zdi se mi, da bežimo pred samim seboj. In počitnice so spet, podobno kot prazniki, enkraten čas, da zbežimo še bolj, da ja ne bi preživljali mirnega časa s svojimi bližnjimi in se, recimo, celo pogovarjali o malo bolj tehtnih zadevah, da ne rečem celo življenjskih. Sicer pa so počitnice namenjene počivanju in užitkarjenju, ne pa delu in novim skrbem. Dvomim pa, da bodo te besede dosegle tiste, ki bi jih morale – pridni hrčki bodo našli veliko izgovorov, zakaj morajo delati.