Kaj bi morali jesti šolarji

Najprej je treba poudariti, da so odveč vse besede in napotki, če starši oziroma vzgojitelji sami nimamo urejene prehrane oziroma nismo najboljši vzor. Osebni zdravniki nam skoraj vsi po vrsti zatrjujejo, da je temeljna smernica pestra prehrana z zadosti svežih pridelkov, presnih ali toplotno obdelanih. Po drugi strani opozarjajo na nevarnost t. i. prazne hrane oziroma zelo predelanih živil, ki so žal najbolj dostopna in pogosto tudi najcenejša. Negativni sloves so med drugim dobila zaradi velike vsebnosti umetnih arom, konzervansov in sladkorja, ki povzroča pretirano nihanje v krvi in posledično neenakomerno preskrbo možganov z energijo. Prav tako verjetno ni treba posebej razlagati, da se z industrijsko obdelavo izgubi ogromno nujno potrebnih hranljivih snovi.

Brez beljakovin ne gre

Barve živil vsekakor so pomembne. Naravno močno rumen, oranžen, rdeč, vijoličast, zelen odtenek zelenjave in sadja ponavadi pričajo o tem, da kar pokata od vitaminov in mineralov. Seveda morajo biti sadeži oziroma plodovi, kot so denimo paprika, paradižnik, korenje, čebula, kumarice in bučke, napeti, čvrsti ter sijoči. Za boljšo zbranost je treba prav tako redno uživati stročnice in oreške oziroma semena, saj so dragocen vir beljakovin. To še toliko bolj drži, če si privoščimo malo mesa ali sploh nič. Na splošno velja, da pomanjkanje beljakovinske hrane, v katero poleg mesa in oreškov uvrščamo še jajca, ribe in mlečne izdelke, upočasnjuje delovanje možganov.

Pitje in oči podmladka

Slabša sposobnost koncentracije in pomnjenja je lahko hkrati povezana s premalo popite navadne vode brez mehurčkov in okusov. Na splošno naj bi je zaužili liter do dva na dan. Količina oziroma odmerek je odvisen od posameznika glede na to, kakšno telesno zgradbo ima, koliko se giba in v kakšnih vremenskih razmerah. Hkrati se moramo zavedati, da s pitjem alkohola, kave in drugih poživil oziroma energijskih pijač povečamo potrebo telesa po vodi in nam bolj grozi dehidracija. Poleg tega nas ves čas opazujejo oči podmladka, ki nam bo v nezdravih razvadah prej ali slej začel slediti, če se ne bo zgodil čudež.

Z vsemi čuti

Ne nazadnje poskrbimo, da se prehranjujemo v kar najbolj sproščenem okolju, s čimer si olajšamo prebavo in presnovo. To konkretno pomeni tudi to, da v jedilnem kotičku ne smemo imeti televizije in drugih zaslonov, ki nas odvračajo od tega, da bi hrano zaužili z vsemi čutili. Kadar ne ravnamo tako in med mletjem hrane odstotno buljimo v dogajanje pred seboj, si še prej prikličemo padec imunskega sistema, saj hrano izrabljamo kot mašilo oziroma nadomestek za normalno občutenje, dojemanje sebe in okolice. Tudi šolajoče se otroke, ki so po statistiki Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) v največji nevarnosti, da bodo razvili prehranske motnje ali zapadli v vseživljenjsko debelost, naučimo pravilno čustvovati. Predvsem tega, da se negativnih čustev, ki prej ali slej preplavijo vsakogar med nami, ne bojijo, temveč jih raje prepoznajo in premagajo. To lahko najučinkoviteje storijo z drugimi, zdravimi sproščajočimi dejavnostmi, ki v njih prebujajo pozitivno čustvovanje, v prvi vrsti s telesno vadbo in ročnimi deli.