S klasično glasbo ste se spoznali že kot otrok. Kako je sploh prišlo do tega srečanja? 

To se je zgodilo po naključju. Glasba me je očarala pri šestih letih, ko sem videl Maria Lanza v filmu The Great Caruso. Glasba mi je bila od nekdaj blizu, zato sem ji sledil. Spomnim se, da sem pri osmih imel nastop na radiu. Kasneje sem začel tudi z igranjem klavirja, obiskovati pa sem začel tudi opero, ki mi je tovrstno glasbo še približala.

Slovenski zdravnik prof. dr. Ciril Rozman je ena najpomembnejših oseb v mojem življenju. On je še vedno moj prijatelj in naš družinski zdravnik. Je velik znanstvenik in velik človek.  

Vam je življenje pred leti rešil prav slovenski zdravnik, prof. dr. Ciril Rozman, kajne? 

Ko sem zbolel za levkemijo, je bil prof. Rozman predstojnik oddelka. Od prvega trenutka diagnoze moje bolezni je bil tam. Lahko rečem, da je prof. Rozman ena najpomembnejših oseb v mojem življenju. On je še vedno moj prijatelj in naš družinski zdravnik. Je velik znanstvenik in velik človek.



Po težki bolezni, ki ste jo premagali, ste se vrnili na odre. Kaj vas je gnalo k temu, da se vrnete?

Pogrešal sem nastopanje in dajanje svoje energije opernemu občinstvu. Tudi občinstvo je tisto, ki ti energijo vrača. In to je izjemen občutek.

Največ ljudi vas pozna kot predstavnika treh tenorjev. Kateri spomin na tiste čase vam je najbolj dragocen?

Vsekakor nastop na svetovnem prvenstvu v Rimu. Takrat smo lahko to glasbo predstavili resnično veliki množici ljudi. To je bil svojevrsten uspeh. To je bil pravzaprav trenutek, ki ga nikoli v življenju ne bom pozabil. Zgodilo se je nekaj izjemnega, prelomnega. Ljudje, ki nikoli niso hodili v opero, so jo vzljubili. In to si štejem za posebno čast in dosežek treh tenorjev.




Je katera stvar v vaši karieri takšna, ki bi jo želeli vedeti že prej, pa ste se je naučili šele sedaj?

V življenju greš korak za korakom. Prav je, da delaš napake in se iz njih naučiš. To ti omogoča, da rasteš.

V vaši organizaciji Leukaemia Foundation zbirate sredstva za pomoč bolnim že vse od leta 1990, ko ste nastopili v družbi treh tenorjev. Kako ste sedaj zadovoljni z delom organizacije?

Vedno bi lahko bilo bolje. Dokler bomo izgubljali paciente ta zgodba ne bo zaključena. Dejstvo pa je, da smo v skoraj treh desetletjih naredili več zelo pomembnih korakov.

Po levkemiji sem spoznal, kaj je v življenju pravzaprav res pomembno, in zdaj se trudim pomagati tistim, ki se soočajo s tako težko boleznijo, kot sem se tudi sam. Pri večini nastopov zato stremim k temu, da določena sredstva namenim tistim, ki so pomoči potrebni. 

Glede na to, da veliko sredstev namenite dobrodelnosti: ali boste tudi z nastopa v Sloveniji temu namenili kaj denarja? Gre vse vaši fundaciji? 

Ker se zavedam, da sem eden izmed redkih glasbenikov na svetu, ki ima to možnost, da svoja občutenja in čustva lahko občinstvu prenesem skozi svoj glas, obenem pa sem imel tudi to srečo v življenju, da sem lahko uspel, se trudim z omenjenim darom to tudi povrniti nekako nazaj. Po levkemiji sem spoznal, kaj je v življenju pravzaprav res pomembno, in zdaj se trudim pomagati tistim, ki se soočajo s tako težko boleznijo, kot sem se tudi sam. Pri večini nastopov zato stremim k temu, da določena sredstva namenim tistim, ki so pomoči potrebni.



Kako to, da ste k sodelovanju na koncertu v Ljubljani povabili prav Jana Plestenjaka?

Vem, da je Jan Plestenjak v Sloveniji znan po dolgoletni in uspešni karieri, navdušil pa me je s svojim albumom 'Klasika', ki ga je po 15-letni karieri izdal v sodelovanju s simfoniki in v katerem je priredil nekaj svojih najlepših uspešnic tako, da zvenijo še lepše. To se mi zdi zelo lepa gesta, ki je klasično glasbo zagotovo približala Slovencem. Zavedam se tudi, da ima dobro srce in lepo se mi je zdelo, da je v preteklosti nastopal tudi v dobrodelne namene, kar sicer počnem tudi sam. Veseli me, da je sprejel moje povabilo in da mu je prav slednje bilo v veliko čast. Zelo cenim, da mu je v veselje nastopiti z mano.

Kaj je po vašem mnenju najbolj dragoceno v življenju?

Spoštovati in biti spoštovan.