Imam prav, da bi lahko glavno vodilo vašega učenja strnili v stavku, da si ljudje s svojimi vrtovi naredimo bistveno več dela in zgage, kot bi bilo treba?

(smeh) Točno tako. Velik del mojih knjig je prav res namenjen nasvetom, kako si ne zapletamo življenja in nakopljemo dodatnih težav. Začne se že pri osnovah – recimo gnojenju.

Prekopavanje vrta je problematično, ker si naredimo odvečno delo, in sicer uničujemo naše male pomagače v tleh, ki namesto nas rahljajo zemljo in ustvarjajo humus. 

Zakaj pri gnojenju?

Slovenci mnogo preveč gnojimo. Pri tem nas očitno vodi stara maksima »od viška ne boli glava«. Ravno včeraj mi jo je na predavanju citirala neka gospa, ko sem jo vprašala, zakaj toliko gnoji. Ljudje namreč vsako pomlad vrt najprej prekopljejo in potem nanj navozijo cele prikolice hlevskega gnoja. Nihče sploh ne pomisli, da bi lahko delal narobe.



V čem pa je problem?

Oh, to potegne za sabo marsikatero težavo glede škodljivcev. Že prekopavanje vrta je problematično, ker si z njim naredimo odvečno delo. In sicer tàko, s katerim predvsem uničujemo naše male pomagače v tleh, ki namesto nas rahljajo zemljo in ustvarjajo humus. Kar pa se tiče gnoja … Zaradi obilice dušika v njem lahko rastline slabše izkoristijo vrsto drugih elementov v tleh, recimo bor in fosfor, ki sta še kako pomembna za cvetenje in torej za kakovost samih plodov. Rado se recimo zgodi, da fižol ne cveti ali da pri papriki odpadajo cvetovi – pa nikomur ne pride na pamet, da bi to pripisal čezmernemu gnojenju. Je pa seveda treba vedeti, da različne rastline za optimalno uspevanje potrebujejo različne količine dušika in torej gnoja. Kapusnice ga recimo potrebujejo več kot druge, korenje in čebula pa občutno manj.

Vaš marketinški slogan bi lahko bil: Z gramom znanja si lahko prihranimo kilo zgage!

(smeh) Morda res. Predvsem mlajše generacije žal živimo v precej drugačnih časih kot prejšnje. Preprosto nimamo časa, da bi se vse dneve ukvarjali z vrtom. In zato je še kako dobrodošlo, če se naučimo svojo zaplatico zemlje zastaviti tako, da jo lahko pustimo pri miru tudi cela dva tedna skupaj, pa bo z njo še vedno vse v redu.

Mnogi tudi s svojim vrtom niso nikoli zadovoljni. Opažam, da je med Slovenci še posebno izrazita tekmovalnost med sosedi. 

Sliši se kot znanstvena fantastika.

Pa ni! Obljubim, da ni!

Ampak kako lahko vrt pustimo dva tedna pri miru? Kaj pa zalivanje?

Saj prav vsakodnevno zalivanje je še ena v seriji klasičnih napak. Če ga zalivamo vsak dan po malem, s tem naše rastline napojimo samo nekaj centimetrov v globino. Temu se prilagodijo tako, da ohranjajo korenine blizu površine, namesto da bi jih pognale globlje v zemljo. In s tem postanejo prav res odvisne od nas in ne morejo zdržati niti tedna brez našega zalivanja. Ampak sama preprosto nimam časa vsako jutro skakati po vrtu z zalivalno cevjo! Ne, svoj vrt sem zadnja leta tudi v najhujši vročini poleti zalila vsega skupaj dvakrat. Je pa res, da sem ga seveda zaščitila z zastirko in da sem ga, ko sem ga zalivala, obakrat zalivala nekaj ur.



Neverjetno, od presežka torej dejansko boli glava.

Pomembno je vedeti še nekaj. Če zelenjavo preplavljamo s preveč gnojili in vode, bo sicer res zrasla hitreje, a ob tem preprosto ne bo imela časa, da bi razvila vse našemu telesu prijazne bioaktivne snovi, zaradi katerih jo sploh gojimo. Sama taki zelenjavi rada pravim »sforsirana« in njena hranilna vrednost je zelo vprašljiva. To je lahko problematično tudi pri ekološki zelenjavi. Tudi ta je lahko pridelana v tovarnah, ki jih poganja samo eno vodilo, in sicer: Čim več, čim več, čim več!

Kot bi tudi od svojih rastlinic pričakovali to, kar smo se naučili pričakovati od sebe. To ste lepo strnili v bojnem kriku: Čim več, čim več, čim več!

Res se zdi, da niso mnogi tudi s svojim vrtom nikoli zadovoljni. Opažam, da je med Slovenci še posebno močna tekmovalnost med sosedi. Nekateri zelo težko živijo s sabo, če je sosedu že pognal paradižnik, njim pa še ne. Zato ga mnogi sadijo prej in prej. In se sploh ne zavedajo, da je paradižnik – tako kot paprika in jajčevci – toploljubna rastlina iz toplih krajev. Zato je treba sezono začeti z vzgajanjem sadik v toplih prostorih in jih na prosto presaditi šele po ledenih možeh. Tako je vendar vedno veljalo! Na stare modrosti smo začeli kar pozabljati!

Če zelenjavo preplavljamo s preveč gnojili in vode, bo sicer res zrasla hitreje, a ob tem preprosto ne bo imela časa, da bi razvila vse našemu telesu prijazne bioaktivne snovi, zaradi katerih jo sploh gojimo. Sama taki zelenjavi rada pravim »sforsirana« in njena hranilna vrednost je zelo vprašljiva. To je lahko problematično tudi pri ekološki zelenjavi. 

Vaša nova knjiga je v celoti posvečena boleznim in škodljivcem. Če sem prav razumel, dobivate po predavanjih in delavnicah največ vprašanj prav na to temo.

Ne največ, temveč samo na to temo. Tudi če je bila delavnica o čem čisto drugem, me slušatelji na koncu terjajo za konkretne nasvete glede konkretnih težav njihovih rastlin. Najraje v enem stavku. Zato sem sklenila napisati čim bolj praktičen priročnik. Tudi zato, ker ljudje od mene pričakujejo hitre in preproste rešitve, takih pa žal pogosto pač ni na voljo. Prvi del knjige sem posvetila najpomembnejši stvari od vseh, torej preventivi.

Kaj mislite s tem?

Vse, kar sem strnila v otvoritvenem sklopu štirinajstih vrtnih zapovedi. Od ustrezne priprave tal, uporabe organskih gnojil, izbire odpornejših sort prek kolobarjenja in mešanih posevkov pa vse do ustreznega zalivanja in zastiranja gredic. Po drugi strani pa bralce posvarim, da želijo imeti mnogi na vrtu preveč reda in kontrole. To prinese s sabo presežek povsem nepotrebnega in celo škodljivega brkljanja. Svoje kraljestvo bi radi imeli preveč sterilno. Že krta v svojem vrtnem okolju doživljamo kot katastrofo, pa je povsem neškodljiva živalca. Poznam vrtičkarje, ki niso sposobni prenesti, da bi bil na tleh en sam odpadel drevesni list, saj ga morajo v trenutku pograbiti. Ti ljudje se ne zavedajo, da so listi na tleh naravna pokrivka, ki čez zimo zaščiti tla. Tako kot v gozdu, kjer sistem odlično deluje sam po sebi. Narava sama poskrbi, da se v ekosistemu vzdržuje ravnovesje. Saj ni vendar nobenih škratov, ki bi ga ponoči, ko mi ne gledamo, hodili okopavat in zalivat! No, kdo ve – morda pa obstajajo, pa nam jih samo še ni uspelo zasačiti! (smeh)



Učite, da mnogo prehitro posežemo v naravni mehanizem na našem vrtu. Številne plevele in organizme obravnavamo kot škodljivce, čeprav to niso.

Drži. Pleveli recimo opravljajo zelo koristno funkcijo, saj s svojimi globokimi koreninami spravljajo minerale iz spodnjih plasti zemlje do gojenih rastlin. Obenem pa so hrana deževnikom, mikroorganizmom in drugim malim pomagačem, ki v naši domači tovarni humusa bogatijo tla. Sama pretiran razrast plevelov preprečim z zastirko. Kar ga odstranim, pa ga vržem na kompost in z njim pognojim vrt. Največja bedarija od vseh je, da organski material, ki se nabere v gospodinjstvu in na vrtu, mečemo v komunalne odpadke. Neverjetno se mi zdi, da toliko vrtičkarjev še vedno nima svojega komposta. Ko jih vprašam, zakaj ne, mi odvrnejo: »Ker se v njem zaredijo miši in ker smrdi.« To preprosto ni res, sploh če je kompost pravilno sestavljen, kar ni prav nobena znanost!

Podobno kot za plevele velja za žuželke in druge živalce.

V naravi ima vsaka rastlina in vsaka, še tako majhna žival svojo vlogo. Vse je povezano. Listne uši recimo poskrbijo, da se rastline preveč ne razrastejo. Da se ne bi preveč namnožile listne uši, poskrbijo najezdniki in tančičarice, ki so plen za ptiče, ti pa so plen za kune, mačke in druge plenilce. Če odstranimo eno vrsto živali, je ravnovesje porušeno, mi pa imamo na vrtu težave. Živalic nikar ne pobijajmo vsevprek, saj s tem posegamo v naravno ravnovesje. Mnoge so nam v veliko pomoč. Kar se tiče škodljivcev, se je treba izobraziti o njihovih življenjskih ciklih in rastline zaščititi samo takrat, ko so posamezni škodljivci aktualni. Pa še takrat predvsem po potrebi. Vrtnarjenje ne sme postati brezglavo bezljanje po vrtu s pršilko v roki.

Vrt naj bo prostor, kjer pustimo skrbi za seboj in se posvetimo samo njemu. In ko smo na vrtu, smo pač na vrtu. Nikjer drugje, še najmanj pa v preteklosti ali prihodnosti. Temu se po novem reče čuječnost, a prepričana sem, da tudi številni starejši vrtnarji dobro vedo, o čem govorim. 

Kot alternativo pesticidnim preparatom iz trgovine navajate široko paleto domačih zvarkov in pripravkov. Mleko, soda bikarbona, cimet pa pripravki iz naravnega vratiča in pelina … Se ta naravna sredstva res lahko kosajo s kemijo?

Seveda ne, glede na to, kako brutalno surovo močna so moderna kemična sredstva. In kako strupena, tako za nas kot okolje. Narava ne pozna bližnjic. A to ne pomeni, da tudi naravni pripravki ne morejo biti zelo močni in je treba biti z njihovo uporabo pazljiv. Prav vratič in pelin recimo vsebujeta eterična olja, ki pobijejo tudi številne koristne živalce. Pot uporabe naravnih sredstev je pot znanja o pravem času, pravih recepturah in pravih odmerkih. Lahko pa tako veliko prihranimo. Tri četrt vrtnih pripomočkov, ki nam jih v vrtnarijah prodajajo kot nujne, v resnici sploh ne potrebujemo. In na podlagi tega se je razbohotil mit, da se ne splača doma pridelovati zelenjave.

Mislite finančno?

Seveda. Nič čudnega, da ljudje tako mislijo, ko so jih pa prepričali, da morajo za vrtnarjenje nakupiti kup reči. A ni res! Ponavljam, ne tratimo časa, denarja in energije za to, da bomo vrt naredili čim bolj sterilen. Devetdeset odstotkov vseh živalic, ki lezejo po njem, je v resnici koristnih. Samo deset odstotkov je škodljivih – pa še te le, če se pretirano namnožijo!



Ta podatek nam vsekakor lahko da misliti.

Vrt naj bo čim bolj pisan in pester in poln naravnih sovražnikov, ki naj sami vzdržujejo naravno ravnovesje. Če vrtnarimo pametno, potem se ne splača ne imeti vrta! Tako dolgoročno kot kratkoročno. Sploh če vračunamo, da gre lahko pri vrtnarjenju tudi za sprostitev, najbolj žlahten mogoč način druženja in za povrh še zagotavljanje zdravja za vso družino.

V naslovu uvodnika v knjigo položite bralcu na srce, da mora biti vrtnarjenje meditacija. Lahko malo oriševa, kaj mislite s tem?

Vrt naj bo prostor, kjer pustimo skrbi za seboj in se posvetimo samo njemu. Že ko se odpravimo nanj, bi se veljalo opomniti, da se odpravljamo počet nekaj prijetnega in sproščajočega, ne pa da vse skupaj doživljamo bolj kot samo še eno obveznost in nadlogo. In ko smo na vrtu, smo pač na vrtu. Nikjer drugje, še najmanj pa v preteklosti ali prihodnosti. Temu se po novem reče čuječnost, a prepričana sem, da tudi številni starejši vrtnarji dobro vedo, o čem govorim.

In zakaj je to tako pomembno?

Ker nas poveže z najboljšimi, najbolj zdravimi deli sebe. Ker nam omogoči tudi po vrnitvi z vrta bistveno bolje obvladovati cel kup mentalne navlake, ki jo časom primerno tovorimo s sabo. Ker nam pomaga, da bistveno manj hodimo po robu stresa. Poleg tega se nam v dejavni tišini na vrtu pogosto porodijo najboljše rešitve za naše življenjske probleme. Če se zlijemo z dogajanjem, se rešitve kar naenkrat pojavijo. Za povrh smo po krepčilno čuječni seansi na vrtu neprimerno prijaznejši in milejši do svojih najbližjih in do okolice na splošno. Še kar nekaj razlogov bi lahko naštela, ampak mislim, da sem jih že tako povsem dovolj, da sploh ne more biti dileme: vrtnarjenje mora biti meditacija! 

Jernejinim nasvetom lahko sledite tudi na spletni strani Deloindom.si, kjer vas vsakih 14 dni čaka njena nova kolumna.