Iz vašega pisanja postane hitro jasno, da je človeška spolnost v primerjavi s spolnostjo naših živalskih bratrancev prav čudno prijetna. Večinoma nam je celo v zabavo in užitek, kar je v krutem kraljestvu narave nezaslišan luksuz!

Ha ha, pravzaprav se res ne zavedamo, kakšno srečo imamo. V primerjavi z drugimi živimi bitji se je dejansko velik privilegij pariti kot človek. Pa ne samo zato, ker ti v žaru strasti partner recimo ne odgrizne glave! 

Hijene se lahko parijo samo, če ona svoj organ obrne navznoter, nekako tako kot nogavico. (Samice imajo namreč tako povečan klitoris, da je v bistvu penis.) Če tega ne stori, spolni akt preprosto ni mogoč. Hijene so tako edina vrsta sesalcev, pri kateri samec ne more posiliti samice. To so dobre novice. Slabe novice pa so, da morajo roditi skozi penis.  

Ampak kako to? Smo imeli kot živalska vrsta preprosto srečo?

Očitno. Ampak naša spolnost je nasploh precej nenavadna. Že to, da pri starševskih dolžnostih oba spola opravljata neko vlogo, torej ne samo samica … No, že to je precej nenavadno. Za primate pa sploh. Lahko bi rekli, da so naše družabne sodelovalne strukture vsaj ublažile učinke večne reproduktivne vojne samca in samice v naravi.

Ježeš, a zdaj je že uradno, da smo v vojni?

No, pravzaprav pravim, da je velik del evolucijskega triumfa človeškega roda posledica tega, da smo to veliko naravno vojno med spoloma presegli. Vsaj deloma. Zaradi specifike bioloških razlik med samci in samicami je narava odredila tako, da pade pri večini živali največ starševskih dolžnosti na samico. Ponavadi pravzaprav kar dobesedno vse. Glede tega je treba človeške samčke kar pošteno pohvaliti. Seveda v povprečju še vedno ne storijo niti približno dovolj, so pa neprimerljivo bolj pridni od svojih živalskih bratrancev.



Neprimerljivo bolj?

Neprimerljivo! V naravi namreč velja, da se samčku gensko daleč najbolj splača oploditi samico in nemudoma hopskniti k naslednji. Tako pač je: Izvoli mojo spermo in nasvidenje! To je osnova za prej omenjeno razmnoževalno vojno med samci in samicami.

Ampak kaj ne bi bilo za vse skupaj bolje, če bi samček ostal in branil samičko in potomstvo? Hočem reči bolje v čisto evolucijskem smislu? Da bi tako več dece preživelo?

Za vse skupaj morda res, a evolucija deluje samo prek posameznikov. In posameznemu samčku se veliko bolj splača trositi svoje seme vsepovprek. Še najmanj pri ptičih, kjer samček lahko nekaj časa nadomešča samičko pri gretju jajc. Kar pa se tiče drugih samčkov … Mlajše moške udeležence svojih delavnic pogosto povabim, naj se udobno naslonijo in malce obsedijo kot lipov bog. Ker to bo približno to, kar bodo kot očetje sploh lahko storili.

Carin, pa ni to vseeno malce seksistično? Mar ne bi mogli reči, da sta v tako sovražnem okolju, kot je narava, branjenje samičke in zaroda ter krepka materialna podpora skoraj tako pomembna kot dejanska »nosečnost«?

Se opravičujem, nikakor nisem hotela izpasti seksistična. Seveda razumem, kaj pravite.

Gorilji alfa samec ima recimo ob običajnem haremu samic ponavadi tudi moške ljubčke, za katere jasno velja, da so samo njegovi. Skoraj kot nekakšne njegove igračke. Ko jih malo povalja, dobi od tega toliko in toliko fizičnega užitka, obenem pa jih postavi na svoje mesto znotraj hierarhije. 

Eno vprašanje se mi je vedno znova porajalo ob branju vaše knjige. Kako pogosto živali sploh seksajo za užitek?

O, kar pogosto! In to ne samo v homoseksualnem kontekstu. Tega izpostavljam, ker je homoseksualna spolnost očitno namenjena predvsem užitku, saj spočetja preprosto ne more biti. In živalska homoseksualnost je še posebno zanimiva. Pri njej se lahko s čisto evolucijskega vidika vprašamo: zakaj sploh? In zakaj tako množično, namreč v vseh znanih živalskih vrstah?

Prav vse živalske vrste da poznajo homoseksualnost?

Vse. Čisto čisto vse. Če je katera ne, je še nisem našla.

Hmm, ko torej poklicni moralisti pravijo, da homoseksualci niso naravni, se debelo motijo?

Podatke, ki so na voljo, je težko interpretirati drugače.



Ampak ob tem se radovednemu umu res v hipu postavi evolucijsko vprašanje, ki ste ga izpostavili prej: zakaj? Čemu koristi živalska homoseksualnost?

V resnici marsičemu. Pri številnih vrstah je to oblika treninga, vadbe. Recimo pri delfinih, ki imajo izjemno zapleteno spolnost. Mladi samci tako pač skupaj malo vadijo, da hitreje postanejo večji mojstri za takrat, ko bo štelo. Druga koristna funkcija je spletanje družabnih vezi. Tudi homoseksualno parjenje lahko namreč zelo krepi vezi med člani tropa ali krdela. Potem je tu homoseksualnost kot način razmejevanja družbene hierarhije. Gorilji alfa samec ima recimo ob običajnem haremu samic ponavadi tudi moške ljubčke, za katere jasno velja, da so samo njegovi. Skoraj kot nekakšne njegove igračke. Ko jih malo povalja, dobi od tega toliko in toliko fizičnega užitka, obenem pa jih postavi na svoje mesto znotraj hierarhije. In še eno pozitivno funkcijo homoseksualnosti naj navedem: živali z njo pogosto razrešujejo konflikte.

Vse to, kar ste našteli, so vendar pomembne družbene funkcije!

Izjemno pomembne funkcije!

Tako pomembne, da bi morala nemara napredna razsvetljena država zapovedati homoseksualnost!

(smeh) Morda pa res! Če ni demonizirana, kot je bila dolgo pri ljudeh, je lahko homoseksualnost pomemben vir družbenega lepila. Kot seveda spolnost nasploh. Izjemno poučen je primer opic bonobo.

Sama pri dvainštiridesetih vem, da nikakor nima smisla imeti še kakšnega otroka. Moje telo je izčrpano, čeprav je med bolj privilegiranimi na planetu. Zato smo najbrž tudi razvili menopavzo. 

Aha, to so tiste, ki se samo ljubijo in skoraj nič ne vojskujejo?

Tako, tako. Gre za naše zelo bližnje genske sorodnice. Vse dneve se samo parijo. Če imata dve opici bonobo problem, ga praviloma rešita z nekajurno paritveno seanso.

Aha, in po njej sta najbrž tako utrujeni, da jima ne pade na pamet, da bi se tepli? Ali druga proti drugi zaganjali komplote?

Tako nekako, ja. No, nekaj povsem drugega pa so naši drugi enako bližnji genski sorodniki šimpanzi. Ti se sicer mnogo manj rekreativno parijo, a se zato kar naprej mikastijo in morijo.

Zdaj je torej uradno: več seksa pomeni manj vojne?

Pravzaprav se res zdi, da bi znalo biti tako čudno preprosto.

To bi si veljalo kam zapisati, da ja ne pozabimo.

Natanko to govorim ljudem na svojih predavanjih: oprimite se svojega notranjega bonoba. (smeh)



(smeh) Okej, kaj pa monogamija v živalskem kraljestvu? Kako pogosta je? Lahko morda govorimo o splošnem pravilu?

Kje pa. Včasih so mislili, da je prevladujoča. V zadnjih desetletjih pa se je zelo razvila znanost genskih analiz. Pokazale so, da obstaja velika razlika med »družbeno monogamijo« in »spolno monogamijo«. Zdaj vemo, da imajo tudi vrste, ki so na videz monogamne, velikanski delež spolne nezvestobe.

Hm … To pomeni, da je svingerstvo najbolj naravna od vseh človeških spolnih ureditev?

Pogumna misel, le da živali povečini niso svingerji, ker z drugimi občujejo za hrbtom svojega partnerja. Imate pa na neki zelo pomemben način tudi prav. Spolna monogamija je statistično gledano precej nenaraven pojav. In za človeške živali bi bilo svingerstvo najbrž res najboljša rešitev, da lahko zdržijo v družbeni monogamiji.

Pravkar ste založniku oddali besedilo naslednje knjige. Imenuje se Wild Moms, torej Divje mame oziroma Mame v divjini. Kaj je njena vodilna misel?

Hmm … Ker pišem o mamah, seveda veliko pišem o porodu. In ugotavljam, da je imela človeška vrsta pri tem veliko nesrečo. Po težavnosti samega postopka se uvrščamo prav med 10 najbrutalnejših živalskega kraljestva.

Hijene se lahko parijo samo, če ona svoj organ obrne navznoter, nekako tako kot nogavico. (Samice imajo namreč tako povečan klitoris, da je v bistvu penis.) Če tega ne stori, spolni akt preprosto ni mogoč. Hijene so tako edina vrsta sesalcev, pri kateri samec ne more posiliti samice. To so dobre novice. Slabe novice pa so, da morajo roditi skozi penis. 

Pa menda ja ne. Aha, zaradi velikosti novorojenčkovih možganov, kajne?

In zaradi ozke medenice, ki jo potrebujemo, ker smo edini primati, ki hodimo pokončno.

Kot mati štirih otrok dobro veste, o čem govorite.

Priznam, da me je dejanska izkušnja poroda prav osupnila. Kako težko je vendar vse skupaj! Za večino živali porod seveda ni prav prijeten, a ni niti približno tako grozljiva izkušnja kot za nas ženske. Zato je pomembno, da je mamica mlada. Sama pri dvainštiridesetih vem, da nikakor nima smisla imeti še kakšnega otroka. Moje telo je izčrpano, čeprav je med bolj privilegiranimi na planetu. Zato smo najbrž tudi razvili menopavzo.

Ker se genom na neki točki bistveno bolj splača, če se samica posveti negi že obstoječega pokolenja kot štancanju novih primerkov.

Natanko tako se glasi hipoteza.



Ampak da se uvrščamo prav med 10 najbrutalnejših porodov na planetu … Tega nisem vedel. Uboge človeške samičke!

Prav res. No, nam pa vsaj ni tako hudo kot hijenam. Vse po vrsti imajo moške genitalije.

Prosim?

Samice imajo tako povečan klitoris, da je v bistvu penis. V resnici jih z golim očesom sploh ne morete ločiti od samcev. Hijene se lahko parijo samo, če ona svoj organ obrne navznoter, nekako tako kot nogavico. Če tega ne stori, spolni akt preprosto ni mogoč. Hijene so tako edina vrsta sesalcev, pri kateri samec ne more posiliti samice. To so dobre novice. Slabe novice pa so, da morajo roditi skozi penis.

Mojbog, včasih se prav vprašam o dobronamernosti višjih sil …

Stopnja smrti pri porodu je med hijenjimi mamicami ekstremno visoka. Ampak kaj ni zanimivo to, da hijene obenem živijo v matriarhatu? Ne samo da trop v celoti vodijo samice: odrasli samci so najniže na družbeni lestvici – niže od otrok!

Nepopustljivi hrusti se bodo vedno do neke mere uspešno razmnoževali, vendar so samice različnih vrst razvile več taktik, s katerimi brzdajo njihovo premoč. 

Torej sva oba lahko srečna, da nisva hijeni. Povejte mi za konec: ali znanstveni podatki s terena kaj povejo o tem, ali se v naravi nasprotja privlačijo? Ali pa gre zgolj za naivno romantično tezo, s katero številna človeška bitja upravičujemo svoje disfunkcionalna razmerja?

Hm, ali se nasprotja privlačijo … Živalsko kraljestvo je v resnici tako bogato in raznovrstno, da bi bila tako ja kot ne lahko zavajajoča. Je pa očitno zmotna druga splošno uveljavljena trditev: da samice vedno hrepenijo po alfa samcu.

Oho! Torej ni vedno tako?

Nikakor. Številni so primeri, kjer si samice prav izrazito ne prizadevajo, da bi ujele naklonjenost alfa samca.



Zakaj si ga vendar ne bi želele?

Ker bi rade preživele. Živalski seks je pogosto tako brutalen, da samičke poškoduje ali celo ubije. Tako pri ptičih kot pri ribah in primatih. Beta ali celo gama samčki morda nimajo dostopa do vseh življenjskih potrebščin, ki so dosegljive »nasilnežem«, so pa po drugi strani manj napadalni do svojih družic. Kot sem napisala v Seksu v svetu narave: nepopustljivi hrusti se bodo vedno do neke mere uspešno razmnoževali, vendar so samice različnih vrst razvile več taktik, s katerimi brzdajo njihovo premoč.