Izpoved bralke: Mož me zmerja, da sem polovičarka

Pozdravljeni,

stara sem 48 let in že vse življenje se trudim razrešiti probleme, ki me spremljajo iz otroštva. Domačim to ne bi bilo všeč, zato sem pri 22 šla živet k prijatelju, za katerega se mi je zdelo, da ga imam rada. Tam sem v osami spoznala, da mi komunikacija sploh ne gre od rok in tako preživela devet let, v sebi pa ves čas tiho trpela. Vse v meni je kričalo: »Halo, ali nihče ne vidi, da je z mano nekaj narobe?« Obiskala sem psihologinjo, a ker nisem čutila zaupanja, sem terapije opustila in tako se je moje ničvredno življenje nadaljevalo.

Čez 10 let so me zdravniki prepričali v antidepresive, ki so mi sicer pomagali, a sem bila vmes dvakrat za en mesec hospitalizirana. Sedaj jemljem manjšo dozo antidepresivov in antipsihotikov. V službo redno hodim, čeprav mi je naporno, saj imam težave z zbranostjo oziroma s hrbtenico.

Zadnja tri leta sem poročena s partnerjem, ki mu lahko zaupam, kar je pomagalo pri moji stiski, a tudi on ni vsemogočen. Zdi se mi, da gre moje počutje na bolje, tudi strahu ne čutim več tako močnega, a problem je, da nisem dovolj skrbna. Mož mi zato pravi, da sem polovica in da polovičarjev ne mara. Vedno je nekaj narobe. Res je, da sem precej raztresena in mi on dosti pomaga, da spravim stvari v red, a njegovi napadi s polovičarstvom mi dajejo občutek, da me sovraži, da mu je dovolj. Prepričana sem, da bi me že zapustil, če bi imel primerno stanovanje.

Verjemite, jaz res ne bi bila rada polovičarka. Najeda me dvom, ali sem sploh dovolj dobra ali sem samo še za v ustanovo. Moža imam rada in želim si, da me ne bi tako kritiziral. Bojim se, da bi bila sama. In bojim se, da bi me osvajali ljudje, ki jih ne maram.

Lepo vas pozdravljam,

- Bralka