Vodka je že začela učinkovati in Barbara se je nenadoma zasmilila sama sebi. »Vprašajte raje, kaj se mi ni,« se je zmrdnila. »Zakon mi je šel po gobe, država me je z davki obrala do kosti, podjetje, v katerem sem delala, je šlo v stečaj, zdaj pa me še stanodajalec meče na cesto. Bivši sošolci imajo dobre službe, avtomobile, hiše in vikende,« pogoltnila je še zadnjo vodko in se smilila sama sebi, »moje življenje pa je polomija! In zdaj naj imam slabo vest zaradi nekaj mravelj, lepo vas prosim?« 

Gospodinja je sočutno kimala. »Ja, hudo je. Saj razumem. Jaz imam hišo, ki sva jo zgradila s pokojnim možem. Hči in zet sta prevzela kmetijo. Sama skrbim za turiste. Veste kaj,« se je spomnila, »lahko vam dam streho nad glavo in hrano, če res nimate kam. Dela je pri nas dovolj. Seveda pa ne bi smeli piti.« 

»Oh, saj v resnici sploh ne pijem. Tole je bila voda,« se je pijano zasmejala Barbara. »Koliko pa bi mi plačali?« je bolj iz radovednosti kot zares vprašala. 

»Poleg stanovanja in hrane še kakšnih deset, petnajst tisočakov. Če bi seveda res hoteli delati,« je izjavila gospodinja čisto resno. 

Barbari se je od režanja skoraj zaletelo. »Dragica, več kot toliko dobim socialne pod­pore. Hvala lepa za ponudbo, ampak brez zamere, s svojo izobrazbo bom pa že dobila kaj boljšega.« 

»Dvomim,« ji je zabrusila ženska nenadoma trdo, »dokler se boš nacejala z ʻvodo’, se smilila sami sebi, razkopavala mravljišča in za svoje napake krivila vse razen sebe, že ne. Do kosila izprazni sobo,« je še ukazala mrzlo in odkorakala. 

Barbaro je pogrelo. Koza, le kaj te briga, je hotela krikniti, nihče te ni nič prosil, ko se ji je pred očmi kot po čudežu izpisal grafit, ki ga je vsako jutro prebirala na steni podvoza, ko je še hodila v službo. 

»Sem narkoman, tabletoman in peder. Pa kaj – jebite se.« 

Zadelo jo je kot klofuta … 

Zajela sem sapo in utihnila. Toliko nisem govorila že od … od … odkar sem se streznila, hočem reči. Vsi v sobi so pričakujoče molčali. »Veste,« sem jim razložila, »takrat me je nenadoma preblisnilo, da ne morem zakričati – no prav, pijanka sem, baba vzvišena, pa kaj.« »Jebi se, sem te morda kaj prosila?! Kljub pijanosti nisem mogla. Bil je tisti trenutek pijanosti, ki se včasih zgodi, ko si sredi omame nenadoma čisto buden, ko vse vidiš v nekakšni neznani svetlobi, ko zagledaš sam sebe … Zgrozila sem se. Zame gre, porka fiks, me je prešinilo, ne za službo, zavožen zakon, pretrgane odnose. Za nič drugega – samo zame gre.« 

Priznam, ni bilo vedno lahko. Včasih sem mislila, da brez požirka ne bom zdržala. Da morda ni vredno truda. Zato danes lahko trdim, da imam rojstni dan. Da se splača. Tudi z vašo pomočjo sem zadnjih pet let preživela tako, da se zjutraj zbujam ob petju ptic in se spominjam včerajšnjega dne brez sramu. Zdaj se s hčerko trudiva popraviti zavožene odnose, kar me osrečuje. Ker si končno priznam in upam glasno izreči – ja, sem alkoholičarka, to sem in bom ostala do smrti. Vendar že pet let ne pijem več. In še naprej se bom trudila, da tudi ne bom več. 

Vsem vam želim uspeh in hvala, da ste me poslušali.  


*Z zgodbo Izgubljene iluzije, svete mravlje in grafit je na sedmem Oninem natečaju leta 2003 zmagal avtorica Marijana Srčič. Rdeča nit natečaja je bila Takšna sem, pa kaj potem.

Jutri ne zamudite nadaljevanja zgodbe Izgubljene iluzije, svete mravlje in grafit.