Človek nezavedno teži k harmoniji, ravnotežju v odnosu do sveta, v današnjem prostoru entropije, nereda, je njegovo prizadevanje še bolj izpostavljeno. Vnesti v svoje bivanje vsakdanjika lepoto je izraz kulture, v rimskem imperiju pojmovane besede v smislu kultiviranja, negovanja duha, um in telo sta neločljiva dela ene celote, ki se izrazita z besedo, glasom, gibom, otipom in vidnim zaznavanjem.

V 18. stoletju so prostor intime, kamor se je umaknila žena po napornih družabnih obveznostih, imenovali budoar, boudoir, z nekaj cinizma in humorja, saj v francoščini glagol bouder prevedemo »kujati se«. 

Prostor intime, kjer so se ženske kujale

Moja osebna in profesionalna pot sta enoviti, oblikovanje, arhitektura, literarni zapisi, med to vtkano telesno gibanje, se ovrednotijo v mojem bivalnem prostoru, ki ima svoj kostum, kot bi ga odela v oblačilo. Preplet oblik historije in zdajšnjega časa je Ariadnina nit, ki povezuje predmete, raznolike v formi, materialih, barvah in desenih.

V 18. stoletju so prostor intime, kamor se je umaknila žena po napornih družabnih obveznostih, imenovali budoar, boudoir, z nekaj cinizma in humorja, saj v francoščini glagol bouder prevedemo »kujati se«.



Moj budoar

Moj budoar pa ni izraz sloga rokoko. Prav nasprotno pretiranemu okrasju, sijoči pozlati in zavitim linijam prostor izčiščujejo geometrijsko zapeljane iz glamuroznega obdobja med obema svetovnima vojnama, art deco, prostor, ki je omehčan z »zapolnjeno praznino« meni nadvse blizu japonske subtilno minimalistične zasnove. Razkošje japonskega oblikovanja v prostoru je njegova lepota in lepota duše, tista preprostost, ki se izraža z nežno potezo, nevsiljivo barvno paleto transparentnih sivih tonov na črni ali beli podlagi, zapeljivih trepetavih trav in grčavih vej v visoki vazi, ki izraža japonski zenovski duh do nepopolnosti kot wabi-sabi.

Sobo izpolnjuje počivalnik v obliki ladje japonskega zdajšnjega dizajna v svetlem lesu, prepletenem z raševinastimi trakovi pod srebrno sivimi blazinami, ki vabijo na »palubo« te ladje z eno izmed knjig. 

Zgodbe, ki ubesedijo prostor

Ob steni je postavljena pisalna miza – bureau, v peščeni barvi s črtami v barvi jagode, ogrodje je originalno iz 30. let 20. stoletja, vendar se kiti z novo podobo, ki sem mu jo sama namenila in je del dolgoletnega ustvarjanja pod oblikovno znamko Design Linija Feniks. Iz oblik preteklosti ustvarjam oblike danes, v njih so vtkane zgodbe, detajli, ki »ubesedijo prostor«, z njimi opisujemo in prepoznavamo naš bivalni ambient. In tako mi te zgodbe same zapišejo tudi poimenovanje pohištvenih elementov, denimo La Bohème, Mon Bijou, Aalto ali Deauville za pisalno mizo, saj so bile v nekdanjem mondenem francoskem letovišču v 30. letih prejšnjega stoletja na morski obali za kopalce postavljene hišice v peščeni barvi z rdečimi progami in nezavedno sem ob že oblikovani mizi pomislila na Deauville.



V trenutek ujeta popolnost

Sobo izpolnjuje počivalnik v obliki ladje japonskega zdajšnjega dizajna v svetlem lesu, prepletenem z raševinastimi trakovi pod srebrno sivimi blazinami, ki vabijo na »palubo« te ladje z eno izmed knjig, izbrano med stoterimi, zaradi preobilice, obrnjenimi na vse strani, ki obdajajo črn prostor, kurišče – focus, kjer pozimi plameni s sencami zarisujejo svoje podobe. Kavna mizica z zaobljeno stekleno površino na lesenih črnih prečkah nosi podpis zame najiskrenejšega japonskega umetnika, kiparja monumentalnih kamnitih struktur, ki čakajo večnost na otoku Šikoku, Isama Nogučija.

Kdor med bliski ne misli na minljivost življenja – je vzvišen. 

Kadar skozi pomolno okno in lesene žaluzije sije popoldansko sonce, ki tekom časa osvetljuje zdaj en, zdaj drug detajl na steni, prazen baročen nežen zlat okvir ali ko presvetli na zamolklo rdeči stenski tapeti v prav ta okvir zataknjene japonske pahljače, se zdi popolnost ujeta v trenutek, ki ga lahko zatre že ena »nepremišljena« misel.

In kot sem zapisala v eni od beletrističnih črtic z naslovom Zen v hiši, ki sem jih nekaj let vsak torek pisala za prilogo Ona in se bodo skoraj prebudile v knjižni obliki Impresije iz galerije, me kot topel objem z besedami ovije stari japonski haiku: »Kdor med bliski ne misli na minljivost življenja – je vzvišen.« 


* Avtorica prispevka je lastnica galerije Feniks – galerije s pogledom in predavateljica na fakulteti za dizajn.