Ko sem bila samo popotnica, sem obiskovala kraje, o katerih se je govorilo in bralo in ki se jih je priporočalo. Kraje, o katerih zgodbe so krožile med drugimi popotniki. In najbolj me je pritegnila Kerala. Vsakogar, ki me je kasneje spraševal za nasvet, sem napotila v Južno Indijo. Kajti tam je pristanek bolj mehak, ne doživiš tolikšnega kaosa, umazanije, obdaja te bujno rastje, vse je zeleno, tudi ljudje so drugačni. Tam ne dobiš občutka, da se moraš na vsakem koraku boriti. Kerala je nekakšen amortizer med našim svetom in pristankom v indijski džungli. Mene sta tja pripeljala Melie in Gael, za kar jima bom za vedno hvaležna. 



Mestece Koči ima posebno mesto v mojem srcu. Simpatično pristaniško mestece, kjer za trenutek pozabiš, da si v Indiji. Znano je tudi kot Kraljica arabskega morja, tam so nekoč potekale pomembne poti trgovanja z začimbami, leta 1503 pa so ga zasedli Portugalci in je tako postal prva evropska kolonija, tam pa najdeš tudi najstarejšo evropsko cerkev v Indiji.

Jutra sem začenjala z obiskom bližnjega kulturnega centra, kjer je potekala raga s sitarjem in tablo (tipičen boben v Kerali). Kmalu zatem sem v italijanski restavraciji pila kapučino in jedla paradižnikovo brusketo s svežimi listi bazilike ter opazovala ulico pred seboj, kjer so kolesarili ali v spremstvu staršev v šolo hiteli v uniforme oblečeni otroci. Sledil je sprehod po ulicah mimo kolonialnih hiš, trgovin z umetninami, cerkve, kjer naj bi bil pokopan Vasco da Gama. Vmes sem spoznala domačina, slikarja s svojo majhno galerijo sredi glavne ulice, na pogled izrezan Bob Marley. Galerijo je odprl vsak večer in tam tudi ustvarjal, čez dan pa si ga srečal skoraj povsod na njegovem starem kolesu.



Koči ti daje izjemen občutek varnosti, saj je majhen, obenem pa ti da misliti, da morda nisi v tisti kaotični in umazani Indiji. To se sicer skriva za vogalom, ko sedeš na kolo in se izgubiš po lokalnih ulicah, se odpelješ v judovski predel mesta, kjer je spet čisto drugačno vzdušje. Zgodovinski vplivi so še vedno vtisnjeni povsod, prav tako sta me navdušila evropska arhitekturna zapuščina ter preplet krščanske, muslimanske, judovske in hindujske kulture. Nos te pripelje do tržnice s kardamonom, kumino, poprom, muškatom, klinčki, žafranom … Spet so me navdušile številne skrite galerije, kjer sem znova spoznala krasnega slikarja in slikarko, tudi dizajnerske trgovine z oblačili, ogromne trgovine s starinami in pa lokalne restavracije, kjer ti na listu bananovca postrežejo masala doso (v testu iz riževe moke, podobnem palačinki, zavit sladek krompir z omako) ali pa si samo naročiš na kokosovem olju ocvrt bananin in krompirjev čips ter spiješ čaj.



Nekega dne sem prisedla k invalidnemu moškemu na pločniku, ki je pritegnil mojo pozornost. Že prej sem ga opazovala od daleč in opazila, da s spodvitimi rokami nekaj riše. Prodaja risb in razglednic na ulici je bila njegova služba, s tem je preživljal družino. Nekaj časa sva klepetala v slovenščini in prosila sem ga, ali tudi meni nekaj nariše . Na obrazu se mu je narisal snežno beli nasmeh in dogovorila sva se, da ga poiščem naslednji dan. Naslednji dan je sedel na drugem koncu, kjer je bil večji pretok turistov, očitno pa je bilo tudi, da je nekakšna lokalna maskota, vedno obdan z domačini, ki so ga prenašali sem in tja ali ga natovorili na motor. Tisti dan sva tako spet sedela na tleh, klepetala in se smejala. Počakati sem morala, da je končal risanje Lakšmi in Ganeša, to sem si namreč zaželela, da mi nariše, za srečo. Čez nekaj časa je k nama pristopil moški. Obraza se ne spomnim, na glavi je imel rdečo kapo, mene ni ogovoril. Bilo pa je nekaj posebnega na njem, njegov nastop, smeh. Že to, kako je stal pred nama. Nisva se rokovala, nisva spregovorila besede, nisva bila predstavljena, najine poti pa so se ponovno prekrižale dve leti kasneje. V istem kraju. V mojem Kočiju.



*Erika Felicijan se je v Indijo prvič podala pred 13 leti. Tam je spoznala moža Indijca, s katerim si je ustvarila družino, skupaj s sinkom pa danes živijo v mestecu Puškar na severozahodu Indije. Erikine dogodivščine se nadaljujejo v petek, 11. avgusta 2017. Preberite jih tukaj.