Nekega sproščenega sobotnega večera se mi je pred očmi izpisalo »artish«. Kot strela z jasnega me je prešinilo, sedla sem pred računalnik, preverila, ali je domena artish.si še prosta, in jo kupila. Niti nisem vedela, zakaj in kaj se bo rodilo iz tega. Samo vedela sem, da moram. Vedno bolj sem bila dovzetna za znake, namige, ljudi in lekcije, ki so mi mimogrede prihajali naproti. Vedno bolj sem razumela, da se določene stvari v življenju res zgodijo z namenom, pomembno pa je, kaj sam s tem narediš. Ali sprejmeš slabo situacijo in jo obrneš na dobro. Ali sprejmeš poraz na eni strani in ga spremeniš v uspeh na drugi. Živeti tako res ni enostavno, ker nikoli ne smeš mirovati, so pa rezultati toliko slajši. Kar spet ne pomeni, da ti je prizanešeno s slabimi trenutki. Nasprotno. Stopiti iz cone ugodja in se podati v neznano res ni enostavno. Vedno znova je treba v sebi iskati tisto gorečo moč, željo po še več in lepšem, in to te žene naprej! V takem zagonu se je rodila moja Patsy. V takem zagonu se je rodil moj ARTish.



Veliko sem tudi začela delati na sebi. Se spoznavati z jogo, hoditi na meditacije (smešno, da tega nisem preizkusila v Indiji, ampak v Sloveniji, vsakič ko sem se vrnila nazaj). Spomnim se ene od seans, kako sem jokala, ker je v meni spet vrela tako močna želja, da bi šla nazaj. Pa so me kolegi vprašali: »In zakaj ne greš? Kaj te ovira pri tem?« V solzah sem odgovorila »Ker se bojim, da bom ostala tam.« Gnalo me je celo tako daleč, da sem se srečala s tujim terapevtom, ki me je s hipnozo popeljal v prejšnja življenja, na najini večurni seansi pa sem podoživela dve. V enem naj bi bila pastir, nekje med zelenimi klifi (Irska ali celo Portugalska), v drugem pa sem bila Indijka. Nesrečno dekle, ki jo je oče zaprl v svoji graščini, ker se je zaljubila v napačnega moškega. Ironično, kajne? Naprej se nisem poglabljala. Triurno terapijo imam še vedno nekje shranjeno na posnetku, kaj dosti pa se s tem nisem več ukvarjala.



Usodo sem vzela v svoje roke. Ubogi moji starši. Kako so si želeli izobraženo in uspešno hčerko, z redno službo, s hišo na kredit in lepim avtom ter družino, stacionirano nekje v Sloveniji. S Slovencem. Žal to ni moja zgodba. Hja, po izobrazbi sem res univerzitetni diplomirani sociolog, vsaj to se jima je uresničilo. In žal mi je, da morata zaradi mene in mojih odločitev trpeti. Vendar to je moja zgodba. Moje življenje. Moje srce. In moje odločitve. Mar ni za starše najpomembneje to, da je njihov otrok srečen? Ne glede na to, kdo je, kaj dela in kje je? Kako zelo egoistično je onemogočiti otroku srečo, mu pristriči krila samo zato, da so starši srečni. Žal to tako ne gre. In vedno bolj sem prepričana, da sem si starše, ki jih imam neizmerno rada, izbrala z namenom. In res si želim, da bi me razumeli, predvsem pa sprejeli tako, kot sem. Me mogoče tudi potrepljali kdaj po rami in spodbudili, da korakam po svoji poti naprej. Ne glede na to, kako zelo drugačna je od njune. Ali se celo od mene kaj novega naučili, razširila obzorja. Drugačnost ne sme pomeniti strahu! In hudo mi je, ko vidim, kako veliko ljudi, tudi moji starši, več ali manj izhajajo iz strahu. Si ne upajo (za)živeti in uživati in enostavno BITI!



Minili sta dve leti, odpotovala sem na obisk k prijateljici Adrijani, ki živi v Venezueli in je v veliki meri odgovorna za moj prvi obisk Indije. Rodil se je ARTish, odpotovala sem tudi na Portugalsko, med prelepe klife in bučne valove ter se naučila surfati. Spet nekaj, na kar nikoli ne bi pomislila, enostavno sem si rekla, zakaj pa ne? Spoprijeti se z valom, ki ti prihaja naproti, je enako kakor spoprijeti se z življenjem. Val, naj bo majhen ali velik, lahko zajezdiš in se mu enostavno prepustiš, da te odpelje, kamor je namenjen. Ali pa se mu upreš in bo butnil vate, se prelomil in ti prisolil grdo zaušnico. Hja, tako kot življenje. Z glavo skozi zid tudi ne gre. Portugalsko sem morala obiskati ravno zaradi te lekcije in od tam sem se vrnila še bolj zaljubljena v življenje in še odločnejša.



Nekaj mesecev pozneje smo se tri prijateljice skupaj odpravile v Indijo. Nataša, ki je prvič potovala tja, je odšla teden dni pred nama, z Mojco, prav tako zaljubljeno v Koromadijo, pa sva se ji skupaj pridružili kasneje. Pisal se je nepozabni december 2012. December, ki mi je življenje obrnil na glavo.



*Erika Felicijan se je v Indijo prvič podala pred 13 leti. Tam je spoznala moža Indijca, s katerim si je ustvarila družino, skupaj s sinkom pa danes živijo v mestecu Puškar na severozahodu Indije. Erikine dogodivščine se nadaljujejo v ponedeljek, 14. avgusta 2017. Preberite jih tukaj.