Franc Planinšek je veljal za enega najbolj znanih specialistov plastične in rekonstruktivne kirurgije, svoje življenje pa predano posvečal svojemu poklicu. V enem izmed zadnjih intervjujev nam je zaupal, da je bil zelo priden študent in da so ga knjige zanimale mnogo bolj kot seksualnost kljub mladostniškim hormonom. »Povsod po svetu sem poznan po tem, da na konferencah vedno sedim v prvi vrsti, prvi sem na predavanjih in zadnji odidem. Tako sem zamoril druge aspekte svojega življenja, ko ste me že vprašali o seksualnosti,« je dejal leta 2015. Takrat je izdal tudi knjigo z naslovom Lepo, v kateri je ponudil svoj pogled na lepoto, staranje in estetske popravke. 

Planinšek pa se ni proslavil le na področju estetike, številnim žrtvam je povrnil življenje z rekonstrukcijami rok in prstov po težkih poškodbah, prav tako je operiral večje površine telesa po opeklinah in nesrečah. Bil je perfekcionist in deloholik, v znanje pa je vlagal vse do konca, saj, kot je dejal sam: »Ne bi prenesel, če bi zaradi svojega neznanja komu naredil škodo.« 

Rodil se je leta 1962 v kmečki družini, kar ga je zaznamovalo, saj je s svojimi interesi za lepoto izstopal iz domačega okolja. Dejstvo, da je odrasel na podeželju, kjer se je z vrstniki igral v gnoju, ga je v odrasli dobi gnalo, da je čut za estetiko še izostril in leta 2005 prejel celo laskavi naziv za najbolje oblečenega Slovenca. »Veste, zakaj se danes rad lepo oblečem? Ker se kot otrok nisem mogel. Če si odraščal ob gnoju, je pač tako,« nam je dejal v nekem drugem pogovoru. 

Bil je opažen kamorkoli je prišel, bodisi zaradi svojega urejenega videza ali zaradi poklicnega slovesa, ki ga je spremljal, a je cenil tudi zasebnost. »Po svoje deluje moj dom kot operacijska dvorana. Nikoli ne špegam k sosedom,« nam je nekoč zaupal, so pa oni pogosto kukali k njemu, a ga to ni ganilo. V zakonu z nekdanjo ženo modno oblikovalko Urško Draž se mu je rodil tudi sin Jakob, o katerem je v intervjuju dejal: »Ideji o otroku sem se sprva zavestno odrekel. A ko sva ga z Uršo dobila, sem se zavedal, da bi bila strahovita napaka, če ga ne bi imel. Če ga ne bi bilo, se zdaj midva ne bi več pogovarjala. Otrok ti vendarle da smisel. Še posebno ko začneš veneti.«