Kako za vraga ne morem narediti tega prvega koraka??? Slabost. Mrzla polt. Srce, aaaah srce, razbija kot noro. Aha! Kap me bo. Me je že? Stojim kot zabetonirana. Hribu obrnem hrbet in pogled usmerim v pročelje vzpenjače. V resnici bolščim v temo. Globoko vdihnem prah izteka smučarske proge. Čakam, da mine in upam, da tega nihče ni opazil. Janez Stočko, izkušen pohodnik kratkih in počasnih altovskih stavkov, belih zob večnega nasmeha, s preteklostjo, ki se ji sleherni ultra gorski tekač klanja do tal, skromen, Korošec, neopazen – JE OPAZIL: »Betka, ti je slabo?« Priznam.



Od tu do vrha me spravi nazaj v življenje: »Najprej bova pojedla nekaj sladkega… Potem bova popila veliko vode… Nimaš?... Izvoli… Imaš morda kaj soli pri sebi?... Jaz tudi ne... Zgoraj sem jo pustil… Škoda… Nikamor se nama ne mudi... Če ne bo šlo, bova počakala... Glej, kako lepo je razsvetljen Maribor… Zakaj hitiš?... Nikamor se nama ne mudi… Glej, kako kravice lepo počivajo… Ne boj se… Bi legla?... Te zebe?... Upočasni korak... Pa jaz nisem gospod... Samo Janez… Boš videla, kako lep sončni vzhod bo… Lepši kot včerajšnji… Dovolj časa imava na voljo, da ga ujameva… Ne hiti… Še malo pa se bo pot zravnala… Vidiš?... Se je že… Počivajva...« Oh, dragi Janez, kako lepo znaš uporabljati to čudovito kategorijo jezika ljubezni - dvojino. Neprecenljivo. Ubogam. 

Kar pomnim, hitimo skozi življenje, sestavljeno iz obveznosti, skrbi, strahov, skrhanih odnosov, bolezni… Pozabili smo globoko dihati. Se iskreno iz srca smejati. Objeti bližnje in daljne, vsakič, ko jih vidimo. Zato smo prišli, da naredimo eno skupinsko vajo. 

Prvi koraki tisočerice v jutru pred tem niso bili pesem. Bili so poezija. Oprostite, ptice, da so naši klepeti in glasen smeh preglasili vašo jutranjo simfonijo. Na vrh smo hiteli, da ne zamudimo svoje. Tiste, ki smo si jo zorganizirali na poletni solsticij: množični pohod ob sončnem vzhodu na prostrano Pohorje. Enkrat in edinkrat. Mogoče si boste kdaj v ranem jutru žvrgolele Alfijeve uspešnice. Tudi zato, pravzaprav, oprostite. Skušajte razumeti, da je ljudem vaša svoboda tuja. Kar pomnim, hitimo skozi življenje, sestavljeno iz obveznosti, skrbi, strahov, skrhanih odnosov, bolezni… Pozabili smo globoko dihati. Se iskreno iz srca smejati. Objeti bližnje in daljne, vsakič, ko jih vidimo. Zato smo prišli, da naredimo eno skupinsko vajo. Ker če to naredimo skupaj, bo lažje vsakemu od nas poskrbeti zase, tudi ko zvočnike ugasnemo.



Med temi prvimi koraki ujamem priznanje: »Ko sem sedel doma na kavču in razmišljal ali naj sploh grem, me je prešinilo, da si 21. junija ne bom zapomnil, če obsedim. Če grem, ga ne bom pozabil do konca življenja. Grem!« Starejši Mariborčan je prevzet: »A veste, da je danes parkirišče tako polno, kot je samo na vrhuncu smučarske sezone na Pohorju? Neverjetno!«

Pomislim na besede mojega Šmarnogorca Mirkota izpred dveh mesecev, ko sem naglas jamrala, da bo Pohorje porazno, v primerjavi z lanskoletno evforično Šmarno goro: »Ne bodi tako pesimistična, Betka. Tudi če ljudi ne bo, boš naredila dobro delo. Štajercem greš pokazat pot. To je vredno več, kot udeležba!« Ta stavek sem vadila za uvodni nagovor. Do zadnjega sem dvomila. Zato plana B nisem imela. Hudičevega stavka mi ni bilo potrebno izgovoriti. Jutro je blestelo od ponosa jutranjikov in žarelo od vzhajajočega sonca. Štajerci so eden drugega prepričevali: »A si ti vido kolko nas je? Kaj si ti ja nor?«  

Drugače pa, odkar stoji, pohodniku ponuja več kot enkrat večji izziv. To je ta malenkost, ki grize kolena in množi skrbi.

Izbiram besede, s katerimi bi vas rada zadela v srce. Take, vznesene pa se nobene ne spomnim. Projekt Od vzhoda do vzhoda na mariborskem Pohorju je prekosil šmarnogorsko zgodbo samo v enem poglavju. Zjutraj je postalo obljudeno. Drugače pa, odkar stoji, pohodniku ponuja več kot enkrat večji izziv. To je ta malenkost, ki grize kolena in množi skrbi. Ostalo je bilo identično, da se ne ponavljam. Hvala vam, ljudje!

Aja! Trinajst štiriindvajseturnikov? Sveti Miloš, Stasita Mojca, Vztrajni Uroš, Preudarni Dušan, Pojoči Marko, Omíkani Borut, Skrbna Tanja, Igriva Urška, Unikatna Bilka, Pobalinski Branko, Zabavni Zdravko, Pomirjujoči Janez in moja malenkost.



Iskreno? Po 73-ih kilometrih in 4400-tih višinskih metrih vemo, da je povezovalnost vrednota, ki jo obvladamo. Na to smo pa res iskreno ponosni!