To ji uspeva, ne da bi trosila bolj ali manj znane šale. Hkrati stavi na logiko, ne mara zapletanja po nepotrebnem. Obiščemo jo v Brezju pri Grosupljem na siv deževen dan. Takoj ko stopimo v njene delovne prostore pod skupnim imenom Žarek, kjer ima tudi založbo, oko ujame toplo svetlobo ognjeno oranžnih solnih lučk v kombinaciji z leseno opremo, vonj po cedri pa odpre um za novo znanje in spoznanja. Tudi tista, ki nam koristijo v najhladnejšem delu leta. 

Vse v življenju je povezano. Pomembno je, da ob vsakem sončnem obratu oziroma menjavanju letnega časa napravimo določen obred. S tem se opolnomočimo. 

Po zavitih stopnicah se odpravimo v velik kletni prostor, skoraj do zadnjega kotička obdan z lesom. Med seboj povezane površine za vadbo in meditacijo ponujajo obilo priložnosti za sedenje, gibanje in sproščanje. Heleni Cesar je domišljeno pribežališče za vse, ki si želijo duhovno rasti, pomagal urediti njen partner, oblikovalec lesa.

Brez pomoči arhitektov ste ustvarili zares poseben, prijeten kotiček. Kaj vas je vodilo, morda feng šuj, ali ste se zanesli na svoje občutke?

Najprej sem narisala, kaj si želim imeti oziroma kaj potrebujem za svoje delovanje. Sprva me je, ko sem stopila v ta prostor, spreletel neprijeten občutek, saj ni bilo v njem ničesar, niti stopnic, bila je le odprtina na tleh. Povsem po naključju je med urejanjem nastala tako imenovana sveta geometrija. Še več, morda tudi zato, ker živim in spodbujam povezanost z naravo, se je nehote vzpostavil tročan (v naravoverstvu varovalni trikotnik, op. a.), pa tudi zgornji, srednji in spodnji svet, kar so naši predniki dobro poznali. Okoli sebe vidite tri stebre, hkrati je ohranjena oblika kvadrata; tukaj ustvarjamo središče, steber svetlobe.

Sredi stropa vidimo poseben lestenec, navzdol obrnjeno spodrezano piramido, je to ženski princip?

Natančno tako. Smo kot v maternici Zemlje, pod zemljo, nikjer ni nobenega okna, a se vendarle počutiš objetega, varnega, toplo ti je.

Moja naloga je, da skušam ljudi podpreti, jim dati orodje, da sami najdejo svojo pot. Vsak človek je drugačen. Nekaj, kar je dobro zame, ni dobro za vas. 

Zatočišče brez občutka klavstrofobije.

Sama bi ga raje imenovala hram. (Nasmeh.) Temelj so omenjena trojnost in drevesa – ta se pojavljajo ne le kot okras na opremi, temveč so tudi okoli stavbe, kjer smo, posajene breze, sveta drevesa – pa seveda simbol sonca, žarek.

V lesu je izrezljano sonce z žarki, ki malce spominja na staroverski simbol kolovrat.

Bravo, prav imate, žarki nakazujejo, kot da se vrti! Vse v življenju je povezano. Pomembno je, da ob vsakem sončnem obratu oziroma menjavanju letnega časa napravimo določen obred. S tem se opolnomočimo. Hkrati bi rada poudarila, da ne maram izraza, da sem terapevtka.

Učiteljica?

Tudi ne.

Kako pa bi se opisali?

Zelo težko. Na pošti mi rečejo gospa Žarek. (Nasmeh.) Prijatelji mi pravijo Hecka, ker se vedno smejem. Tudi ko imamo vadbo, rečem: »Kotičke ustnic navzgor, da se izloči dovolj serotonina!«

Znanstveno je dokazano, da lahko fizičen premik ustnic navzgor sproži pozitivne misli in razlog za smeh.

Natančno tako, lahko pretentamo možgane! K prejšnjemu odgovoru bi dodala, da ni tehnike, pri kateri bi bil izvajalec nad posameznikom. Moja naloga je, da skušam ljudi podpreti, jim dati orodje, da sami najdejo svojo pot. Vsak človek je drugačen. Nekaj, kar je dobro zame, ni dobro za vas. Nekaterim bolj prija tehnika EFT (tapkanje, op. a.), drugim vadba (med drugim izvaja nirvana fitnes, kombinacijo joge, pilatesa in taj čija) ali masaža. Po intuiciji začutim, kaj je komu bliže. Včasih se to vidi že po drži, ali je oseba pretočna ali ne, kako so njene besede usklajene z njeno telesno govorico ipd. Sama poskušam biti človek, ki kar najbolj živi po naravnih zakonitostih.

Ljudi v vseh letnih časih nagovarjam k čuječnosti oziroma zavedanju trenutka tukaj in zdaj ter tega, da telo ne laže. Ob neprijetni informaciji se zakrči. Treba je najti pogum, da si priznamo, kaj zares občutimo, da se lahko s tem spoprimemo in šele potem lahko sledi prava sprostitev. 

Kadar nam pade odpornost in zbolimo, to ni le posledica sezone virusov, temveč znak, da nekaj delamo narobe. Včasih prelagamo odgovornost zase na koga drugega in tako se naše telo temu upre, pravite.

Res je. Najprej je treba delovati v skladu s sezonsko rutino. Smo v jesenskem času, po tradicionalni kitajski medicini obdobju kovine in pljuč. Ta moramo zato krepiti bolj kot sicer, denimo z različnimi dihalnimi tehnikami. Te nas lahko podprejo pri vzpostavljanju harmonije, nam dajo več energije oziroma razpršijo vse odvečno. Poleg tega se moramo dotikati sebe, tudi s tapkanjem, da ohranimo pretočnost. Vsake toliko je dobro stimulirati točko za krepitev imunskega sistema; ta je na meridianu pljuč, ki poteka od ramen do konca palca na roki. (Pokaže dve točki, eno ob kosti nad zapestjem v liniji palca in drugo na mišicah tik nad komolcem na zunanjem delu roke.) Kadar nas pritisk točke na nadlakti malo zaboli, pomeni, da je v telesu zastoj, kar je pogosto vzrok za padec telesne odpornosti.

Kako spet vzpostavimo pretočnost?

Takoj zjutraj se dobro pretegnemo, globoko vdihnemo in izdihnemo ter poravnamo kot drevo; to pomeni, da se zavemo korenin in se vzravnamo, da lahko sprejemamo informacije – morda tudi iz zgornjega sveta, kjer je vse prav – z zavedanjem, kdo sploh smo. Seveda tudi pijemo dovolj vode, po možnosti izvirske.

Kaj pa svetujete pozimi?

Zimski čas je domena ledvic, zato moramo krepiti njihov potencial. Vsi poznamo ledvični pas; ves predel telesa, ki ga pokriva, naj bi bil topel. Lahko preprosto segrejemo roke z drgnjenjem dlani in jih segrete položimo na izbrane točke. Konec koncev, zakaj pozimi nosimo kapo? Uho je podobne oblike kot ledvica. Kadar si segrejemo dlani in jih položimo na ušesa, poskrbimo tudi za ta notranji organ. Ledvice sicer na čustvenem področju predstavljajo strah. Z oblačili jih najbolje zaščitimo, ko nosimo temnejše odtenke, predvsem temno modre, ki spominjajo na globine morja. Seveda pa poleg tega ne smemo pozabiti na redno vadbo, tudi na prostem, in ustrezno sezonsko prehrano, ki nas greje. 

Ljudi v vseh letnih časih nagovarjam k čuječnosti oziroma zavedanju trenutka tukaj in zdaj ter tega, da telo ne laže. Ob neprijetni informaciji se zakrči. Treba je najti pogum, da si priznamo, kaj zares občutimo, da se lahko s tem spoprimemo in šele potem lahko sledi prava sprostitev.

Po izobrazbi ste informatičarka, a tega poklica niste nikoli opravljali, ste pa zato postali strokovnjakinja za prepoznavanje kod delovanja človeškega telesa. Dovolite mi, da citiram Budo, saj imate tudi vi urejen Budov kotiček z njegovim kipcem: »Tri stvari so, ki ne morejo biti dolgo skrite: sonce, luna in resnica.«

Odlična modrost! Kaj pa je resnica? Vsak ima svojo resnico srca. Tudi moj slogan je: »Z resnico srca do svetlobe sveta.« Buda pomeni prebujeni. Drug drugega prebujamo, a resnica je tista, ki se je bojimo, saj je hkrati svetloba. Te nas je strah, saj bi s presvetlitvijo sebe šele ugotovili, se zavedali, kakšno moč in s tem tudi velikansko odgovornost imamo. Zimski čas, ko zapade sneg, je popolna priložnost za kar najbolj pomirjeno soočanje s seboj ter zavedanje, da je Bog oziroma prasila, kot pravi psiholog Martin Kojc, v nas.