V državi, kjer so pod talibanskim režimom prepovedali poslušanje, izvajanje in učenje glasbe, je orkester posebna oblika upora proti sistemu. Sestavljen iz samih žensk, predstavlja že grožnjo. Nevarnost togi ideologiji in nehumanim okoliščinam. Orkester Ensemble Zohra je konec januarja nastopil v švicarskem Davosu, na prireditvi Svetovnega ekonomskega foruma, preden se je podal na turnejo po Švici, obiskale bodo tudi Ženevo in Zurich.



Kot poroča Joanne Lipman za USA Today, je afganistanski ženski orkester nastal pod okriljem Afganistanskega nacionalnega inštituta za glasbo, ustanovljenega leta 2010, po tem, ko je Talibanska nadvlada popustila. Mlada trobentačica Meena je leta 2014 potrkala na vrata vodje inštituta, Dr. Sarmasta, z idejo o izključno dekliškem orkestru. Ideja je bila uslišana, najstnice, stare med 13 in 20 let, igrajo mešanico tradicionalne afganistanske in zahodne glasbe. Orkester je etnično mešan, v njem so ženske iz različnih plemen, tudi takšnih, ki se v družbenem življenju Afganistana odkrito sovražijo: »V zunanjem svetu bi bile nasprotnice, tukaj pa sedimo druga z drugo in igramo. Najboljše prijateljice smo in to vse le zaradi glasbe!«, pove Zarifa Adiba, osemnajstletna članica orkestra. Zarifa je ena izmed prvih žensk v državi, ki po 30 letih premora znova študirajo glasbo.



Inštitut in orkester vodi Dr. Ahmad Sarmast, človek, ki dobro razume moč glasbe: »Ljudje v Afganistanu potrebujejo veliko več kot glasbo, da si bodo nekoč opomogli od travm vojne in nasilnega ločevanja, ki jim je vsiljeno. Glasba jih bo za začetek naučila, da odprejo um, se naučijo veščine poslušanja drugih mnenj, predvsem pa jih bo naučila potrpežljivosti.« Katarzična moč svobode, ki jo prinaša glasba, je zadnja rešilna bilka za mnoge članice inštituta. Obenem pridobijo dragoceno akademsko izobrazbo, ki je v tistih krajih za ženske prava redkost. Polovica študentk prihaja iz sirotišnic ali ulic Kabula in drugih mest.



Vseeno vpis na Inštitut za mnoge pomeni izgubo družine, takšno dejanje namreč osramoti družinsko ime: devetnajstletna Negin je leta preživela v sirotišnici, saj je bil to edini način, da pridobi vsaj nekakšno izobrazbo. Ob vpisu na Inštitut je vzbudila jezo širšega sorodstva, ti so sčasoma prekinili stike z njeno celotno družino. A zase pravi, da je pravzaprav imela srečo: »Izobražena sem in lahko igram glasbo!«