Edina formula, kako se obvladati, je delo

Rodil se je pred 31 leti v Romuniji, kjer je končal baletno šolanje. Njegov baletni mojster in želja po ustvarjanju, za katero doma ni imel veliko možnosti, sta ga komaj 18-letnega privedla v Maribor, kjer je ostal in se razvijal. Tako osebnostno kot koreografsko. Vmes ga je pot zanesla v Nemčijo, a se je vrnil. Ker mu, pove skoraj v pravi štajerščini, pri nas življenje ustreza. Vmes pobegne na kakšno gostovanje oziroma ustvarjat na Japonsko, kamor ga vabijo zadnja tri leta. Doslej je ustvaril precej koreografij, od katerih so se najbolj vtisnile v spomin tiste za Tango in Lacrimas. Prava paša za ženske oči, trdijo poznavalke! 

Samo še dva dneva sta do konca evropskega prvenstva v nogometu (pogovarjala sva se v petek, 1. julija; op. p.). Vem, da ste njegov navdušenec in da je vaša želja biti med navijači na nemških stadionih med svetovnim prvenstvom čez dve leti. Kdo bo zmagal v nedeljo?

Rad spremljam ta šport. Vesel sem, da je Portugalcem uspelo priti v finale. Navijam zanje, pa ne toliko zaradi nogometašev kot tega, da je prvenstvo pri njih. Zmaga bi tamkajšnjim ljudem veliko pomenila. V Romuniji nekoč nismo imeli televizijskih programov z bogato vsebino. Poleg oddaj s komunistično propagando so bile tekme edina stvar, ki so jo predvajali. Bili smo zaprta država in vsi naši najboljši nogometaši so seveda igrali doma; danes so raztepeni po vsem svetu, tako kot baletni plesalci. (smeh) Takrat smo imeli zelo dobro reprezentanco. Živeli smo za nogomet in to veselje mi je ostalo do danes.

Večina dečkov bi potem, ko bodo odrasli, postala nogometašev. So bile to tudi vaše sanje?

Poskusil sem ga igrati pri desetih letih. Bil sem zelo nespreten, ni mi šlo, zato sem opustil misel, da bi postal profesionalni nogometaš.

Športa pa niste popolnoma opustili. Menda imate doma pravo zbirko športnih copat.

(smeh) Nekoč so res bili moj fetiš. Zdaj ne več.

Mogoče je najpomembneje, da mu uspe med izvajanjem koreografije doseči stanje, v katerem pozabi nase in na ples. Da se enostavno prepusti občutkom, ki njegov ples ponesejo v popolnost.

Menda ste si lani kupili smučarsko opremo in tako uresničili neke druge sanje iz otroštva.

Smučati sem začel že pri treh letih. Intenzivno sem se ukvarjal s tem kakšnih sedem let. A ko je prišel na vrsto balet, sem moral nehati. Dejali so nam, da je nevarno za nas in tudi neprimerno, saj pri smučanju uporabljaš popolnoma druge mišice kot pri baletu. Skratka, nehal sem za mnogo let, pozabil nanj – do lani, ko sem spet stopil na smuči. Občutek je bil nor! Nisem mogel verjeti, da nisem pozabil. Seveda moram biti še zdaj zelo previden.

Ste bili kdaj na Triglavu?

Ne. Prav včeraj sem se z nekom pogovarjal in ugotovil, da še vedno nisem videl ogromno krajev v Sloveniji.

Niste edini. To vas sprašujem, ker velja reklo, da naj bi pravi Slovenec smučal in vsaj enkrat v življenju stal na najvišjem vrhu naše dežele. Torej ste na dobri poti, da postanete pravi Slovenec.

(smeh) Najbrž bom šel kdaj tudi na Triglav. Ali pa ne. Kaj vem.

V članku o vaši predstavi Lacrimas je Barbra Drnač lani v Nedelu zapisala »svoje žensko priporočilo« za ogled: »Ne samo, da Clug pleše kot sam satan, tudi videti je dobro.« Ima plesalec zaradi svojega videza več prednosti in je bolj priljubljen? Ali je res pomembna zgolj tehnika?

Mislim, da nimam ne vem kako dobrega videza. Nisem nobena posebna izjema. Ja, prepričal naj bi ples, ne videz. Seveda pa je bolje gledati lepega plesalca; zagotovo bi pritrdilo mnogo gledalcev. Ponavadi so dobri plesalci tudi lepi.

Kako veste, kdo je dober plesalec? Kakšne so njegove karakteristike? Kako jih kot koreograf izberete za svojo predstavo?

Po občutku. Enostavno trudim se svoje delo opravljati čim bolje – kot plesalec in koreograf. Večino plesalcev, s katerimi delam, zelo dobro poznam in jih rad izzivam s svojimi koreografijami v odprtem dvoboju. Če me premagajo, sem zadovoljen, a šele, ko premagajo sebe, sem dosegel svoj cilj. Vsekakor mora biti plesalec zelo dobro pripravljen, fizično in psihično. Mogoče je najpomembneje, da mu uspe med izvajanjem koreografije doseči stanje, v katerem pozabi nase in na ples. Da se enostavno prepusti občutkom, ki njegov ples ponesejo v popolnost. Enako bi se moral odzvati gledalec: pozabiti na človeka na odru in ga videti kot zlitje z glasbo in gibi.

Kaj storite, če se na odru ne morete prepustiti, ker vas motita dvorana in čudna energija gledalcev ali ker ste imeli slab dan?

Vedno ne more biti tako popolno, kot si želiš. A z leti pridobiš dovolj izkušenj, s katerimi znaš kontrolirati samega sebe. Osebno na odru lovim užitek, ki si ga poskušam ustvariti med plesom. Hočem ozavestiti vsak trenutek, ki ga delim sam s sabo; iz tega odnosa se potem razvije tudi odnos do gledalca.

Je ples lahko notranje čiščenje, ki ga odprto delite z dvorano?

Ne bi rekel. Kot človeka te obremenjuje marsikaj, na odru pa hočeš biti kot plesalec popoln. Tu moraš pozabiti na postranske stvari, v bistvu ni niti časa za razmišljanje o njih. Navadno te prevzame nekaj močnejšega, nekaj, kar je težko opisati.

Vseeno pa se mi zdi, da se plesalec na odru razgaljuje – enako se mi zdi pri igralcih – saj je izpostavljen stotinam neizprosnih oči, ki kar kljuvajo po njem. Zdi se mi hkrati pogumen in ekshibicionističen.

Odvisno, v kakšnem kontekstu to počenjaš. Navadno najgloblje stvari ostanejo skrite. Ne damo jih ven kar tako. Imaš pa možnost, da skozi ples poveš tiste, ki jih z besedami nisi sposoben. Ampak to še ne pomeni, da se razgaljuješ. Vsaj jaz se ne.

Vedno znova me fascinira proces koreografskega dela: prenos, projekcija koreografovih misli, občutkov, navdihov na plesalčeva telesa se mi zdi prava čarovnija. Kako sploh nastane koreografija?

To je zelo zapleten proces, ki me dolgo obremenjuje in hkrati podarja dosti trenutkov svobode. Ne maram ga razčlenjevati, saj se mi zdi, da bi se omejeval. Enostavno zgodi se. Edina formula, kako se obvladati, je delo: dobro, slabo, ni pomembno, kakšno, samo da je. Z delom vedno pridem do zaželenih rezultatov in to se mi je mnogokrat potrdilo. Pogosto se zgodi, da imaš občutek, da natančno veš, kaj hočeš – dokler se tega dejansko ne lotiš. Potem ti delo ponudi nekaj drugega, kakšno drugačno rešitev, ki jo je bolje zamenjati s prvotno zamislijo. Koreografije je dosti lažje razlagati s plesom kot z besedami.

Potemtakem izbrani ekipi tisto, ki se vam mota po glavi, razložite s plesom. Jo kdaj narišete?

Ne, nikoli. Sprva se vedno osredotočim na gib. Ko se ga plesalec nauči oziroma ko postane del njega, se lahko pogovarjamo naprej. Mora osvojiti novi jezik, vsaka nova koreografija je to, da lahko sploh vzpostavimo komunikacije: najprej v odnosu koreograf-plesalec, nato plesalec-plesalec in končno plesalci-občinstvo. Potem ko obvladamo gibe, lahko ustvarjamo dialoge. In to me včasih obremenjuje. Lahko si je izmisliti gib in ga znati izvesti s svojim telesom; težje ga je prenesti na drugo telo. Sploh ni nujno, da bo pri obeh enako videti. Zanimivo je vprašanje, koliko sem se pripravljen odmakniti od svoje primarne ideje in jo prilagoditi. Koliko svobode sem pripravljen dati plesalcu pri dopolnjevanju s svojim telesom? S tem se nenehno ukvarjam.

Vedno ne more biti tako popolno, kot si želiš. A z leti pridobiš dovolj izkušenj, s katerimi znaš kontrolirati samega sebe.

Neki japonski plesalec iz baletne skupine Ochi je izvedel vaš Solo za dva stola in bil nagrajen v moskovskem Boljšoj teatru.

Jaz pa sem dobil bronasto medaljo za koreografijo. Predvčerajšnjim, ko sem še bil na Japonskem, sem delal z njim nekaj novega. Zelo je napredoval. Prav navdušen sem.

Hotela sem vprašati, kako je gledati drugega, ko pleše tvojo stvaritev.

Delo z drugimi mi ne daje občutka, da jim dajem svojo lastnino. Kot da ne bi šlo za mojo koreografijo. Hočem le, da čim boljše odplešejo, da je delo čim bolje opravljeno. Z veseljem delim in potem z zadovoljstvom gledam, če nekdo stokrat bolje izvede mojo koreografijo od mene. Sicer pa počasi prihaja čas, ko bo tega več in več: jaz bom gledal, drugi bodo plesali.

Plesalci imate v primerjavi z večino drugih poklicev krajšo delovno dobo. Kakšni so občutki ob zavedanju, da bo treba dokaj kmalu prenehati delati nekaj, kar imaš strašno rad in ti pomeni vse na svetu?

Doslej še ni potrebe za resen razmislek o tem, saj nameravam še dolgo let plesati. Sem v najboljši formi. Ko si star trideset let, drugače razmišljaš kot prej. Vprašaš se, pa zakaj nisem imel takšne glave že pri dvajsetih, ker bi mi dosti hitreje uspelo. (smeh) Moj princip koreografiranja je takšen, da ne sedim na stolu in govorim, kako naj delajo. Ne, raje razlagam s telesom, pokažem, kako sem si zamislil, odplešem. Torej med koreografiranjem veliko fizično delam; in tako bo tudi potem, ko bom prenehal plesati. Ne želim si, da bi se nehal gibati.

Kako se prenašajo vaše stvaritve? Jih zapisujete?

Nikoli.

Nočete, da bi jih izvajali tudi čez sto let?

O tem še nisem razmišljal. Pa saj obstajajo videozapiski! Zase jih ne potrebujem. Iz mojega spomina se moje koreografije nikoli ne izbrišejo. Natančno se spominjam stvari, ki sem jih delal pred petimi leti. Če za vsako sekundo predstave porabiš po nekaj dni življenja, težko pozabiš. Ogromno, ogromno časa gre za moje delo. Mogoče sem prepočasen koreograf. (smeh) Že zdaj sem začel ustvarjati novi projekt Radio and Juliet, katerega premiera bo šele 23. aprila 2005. Ugotavljam, da moje kreacije nehote postajajo vse bolj zahtevne, predvsem fizikalno. Težko se premikam naprej. Ko plesalca učiš novo logiko giba, je, kot da bi se učil novega jezika. Pri Radiu smo šele pri My name is ...

Ste perfekcionist?

Niti ne. Le vizijo, ki sem si jo ustvaril v glavi, hočem doseči.

Nekje sem prebrala, da ste si nekoč želeli biti najboljši na svetu, danes pa kot ste lahko.

To še vedno velja, čeprav o tem ne razmišljam.

Vas ni nikoli zamikalo, da bi zapustili Maribor in se preizkušali kje drugje po svetu?

Me je, ja. Bil sem v Nemčiji dve leti po tistem, ko sem iz Romunije prišel v Slovenijo. Ni mi bilo všeč. Danes me niti ne zanima več. Ustreza mi, da nas povabijo na kakšno gostovanje, da grem nekajkrat na leto naredit kakšno koreografijo. A to je dovolj. Zelo rad se vrnem domov.

V Maribor ste iz rodne Romunije prišli z osemnajstimi leti, 1991. Večkrat ste resda že poudarili, da so bile med državama velike razlike, ampak vseeno me zanima, katere. Obe imata socialistično oziroma komunistično preteklost.

Ne morete si predstavljati, kako je bilo pri nas, saj smo vse skrivali pred svetom. Imeli smo resnično diktaturo – tega pri vas ni bilo. Mogoče jo najbolj ponazarja dejstvo, da sploh nismo imeli potnih listov. Edini izhod je bil torej beg. Bili smo izolirani, popolnoma zaprti, razmere za življenje so bile katastrofalne. Vedno ni bilo niti osnovnih sredstev: ne dovolj hrane ne tople vode, po šest ur na dan smo bili brez elektrike. Če zdaj razmišljam o tem, se mi zdi, kot da se mi je vse dogajalo v drugem življenju. Zelo zelo daleč. Kljub temu sem ponosen, da sem to doživel.

Človeka najbrž zelo utrdi.

Vsekakor. Popolnoma drugače gledaš na vse. Imel sem ogromno srečo, da so mi starši vsemu navkljub omogočili prekrasno otroštvo. Ne glede na to, kje živiš, kako živiš, tudi če si reven, si lahko srečen. To je mnogokrat povezano z ljudmi in ne blaginjo. V Romuniji smo imeli drugačne vrednote; ljudje so bili med seboj zelo povezani. Veliko smo si pomagali. Takšne stvari se lahko hitro izgubijo v blaginji.

Imeli smo resnično diktaturo – tega pri vas ni bilo. Mogoče jo najbolj ponazarja dejstvo, da sploh nismo imeli potnih listov. Edini izhod je bil torej beg. Bili smo izolirani, popolnoma zaprti, razmere za življenje so bile katastrofalne. Vedno ni bilo niti osnovnih sredstev: ne dovolj hrane ne tople vode, po šest ur na dan smo bili brez elektrike.

Nekoč ste izjavili, da bi posneli film o otroštvu v Romuniji, če bi bili režiser.

A vsem bi se zdel izmišljen. Nihče mi ne bi verjel, da je bilo res tako.

Zakaj ne ustvarite predstave na to temo?

Vse moje predstave nosijo v sebi nekaj iz tistega časa. V vsaki se globoko čuti nostalgija. Seveda ni nujno, da jih vsi tako razumejo: da je to zgodba človeka, ki je živel v represiji.

Kako pa je z zgodbo o Drakuli? Ste ga kdaj srečali?

Mogoče. A je bil pod krinko. (smeh) Ne, v Transilvaniji ga nisem nikoli srečal. Sicer pa je vsak dan okrog nas veliko Drakul v takšni in drugačni podobi.

Kakšno je zdaj ekonomsko stanje v Romuniji? Zagotovo hodite na obiske.

Se je izboljšalo, ampak še vedno je zelo zelo daleč od stabilnega.

Nizozemska kot predsedujoča Evropski uniji si je dala nalogo pogajati se z Romunijo o njenem vstopu v EU. Kaj menijo njeni državljani o njem?

Glede na izide zadnjih volitev po Evropi za skupni parlament so skeptični. Sicer pa podrobnosti ne poznam, saj nisem najbolj na tekočem o dogajanju v domovini.

Kaj vas je sploh zaneslo v naše kraje?

Sem sem prišel s pedagogom, ki so ga povabili kot baletnega mojstra. Pravkar sem bil končal šolo in vzel me je s sabo na avdicijo. V bistvu me je prepričal, naj grem, kajti doma nisem imel nobenih ponudb. Nič kaj obetavno se ni zdelo.

Torej je on nekako zaslužen za to, kar danes ste?

Tudi on.

Kako so se odzvali starši?

Od njih sem se zaradi šolanja ločil že pri desetih letih, tako da smo bili navajeni na daljave. Ni bilo težav. Podprli so me.

Zelo mladi ste prišli v popolnoma neznani svet. Je bilo težko sprejeti odločitev, da boste ostali?

Saj nisem imel izbire. Ni se mi bilo težko odločiti.

Pa vaši sošolci? So baletniki?

Na zadnjem srečanju pred dvema letoma za obletnico konca šolanja je bilo prav prijetno znova se videti z njimi. Nekateri plešejo, dosti jih pa ne. Počnejo marsikaj drugega.

Vse moje predstave nosijo v sebi nekaj iz tistega časa. V vsaki se globoko čuti nostalgija.

Lani ste postali vodja baleta v SNG Maribor. Kaj sploh počnete? Kako krmarite med birokratskimi in umetniškimi opravili?

Dobro poznam ansambel, zato je vse skupaj mnogo lažje. In oni poznajo mene: ne bi mogel biti na tem položaju, če ne bi imel njegove podpore in podpore vodstva gledališča. Sploh pa mi vodenje baleta ni novo; če delaš koreografije, si hkrati nekakšen vodja baletnikov. Koreograf mora poskrbeti za kakovostno izvedbo svojih predstav, vodja baleta neke hiše pa za celotni ansambel. Torej sem navajen te funkcije, le da zdaj obsega mnogo več. Sprva me je malo obremenjevalo, potem sem si ustvaril sistem delovanja, ki ne dopušča, da bi me vsak problem vrgel iz tira. Sem se navadil, čeprav mi je jasno, da se bodo počasi pojavile nove težave in da bo usklajevanje vseh funkcij postalo težje. Odkar sem vodja baleta, še nisem ustvaril kakšnega večjega projekta. No, zdaj me čaka tudi to.

Kje vidite mariborski baletni ansambel? Kakšna je vaša vizija?

V tem trenutku se absolutno najbolj osredotočam na svojo premiero in si iz srca želim, da bi bila velik korak pri razvijanju plesne identitete SNG Maribor. Močno upam, da bomo s predstavo Radio and Juliet postali prepoznavni kot izvirna sodobna baletna skupina s svojim stilom.

Občutek imam, da ste v Mariboru mnogo uspešnejši kot v Ljubljani. Da so tam baletniki malo zaspali.

Ne bi rekel. Ne vem, kdo je uspešnejši.

Vaše predstave so odmevnejše.

Mogoče. Bi se zadržal komentarja.

Leta 1998 ste ustvarili plesno predstavo Tango, ki je med občinstvom doživela ogromen uspeh, bila pa je tudi večkrat nagrajena v Sloveniji in po svetu. Predstave domače produkcije navadno umrejo kmalu po premieri ali pa hitro pozabimo nanje. Vaša pa še kar živi. Čez slab mesec jo bomo lahko videli v Ljubljani. Kakšna je formula uspeha?

Hm. Takrat je nisem imel, danes pa tudi ne. To je moj prvi celovečerni avtorski projekt. Tango se je, preprosto, zgodil iz velikega entuziazma mladega plesalca; koreografa ne morem reči, ker takrat še nisem bil. Delal sem ga popolnoma brez izkušenj in zelo iskreno. Podal sem se v neznano, to mi je odprlo veliko stvari. Po toliko letih ga doživljam nostalgično.

V čem ste danes drugačni?

Zanimata me gib in kako daleč gre lahko človeško telo. Za to porabim največ časa. In če se skozi gib rodijo zgodbe, tem bolje!

Kako se vaš ples razlikuje od tistega »klasičnega«, ki ste se ga učili v državni baletni šoli v Cluju?

Klasična izobrazba je pri meni še zelo navzoča. Vsak dan izvajam klasični baletni trening. To je lahko le plus pri razvijanju katere koli druge tehnike, kjer sem vedno pozoren na estetiko telesa. V vseh predstavah je izpostavljeno telo, vse drugo je odvisno le od koncepta in kombinacij.

Pravite telo. Je težko slediti kultu lepo negovanega, natreniranega telesa, ki je vaše delovno sredstvo?

Po nekaj letih postane del tebe, zato naj ne bi bilo obremenjujoče. A priznam, je. Obdržati formo vsak dan ni enostavno. Vendar vedno pravim, da je ples na prvem mestu, da je tisti, ki mora prepričati, in da je pomembnejši od lepote telesa.

Podnaslov vašega projekta Lacrimas je: »Živi vsako uro, kot da je zadnja.« Je mogoče to tudi vaš življenjski moto?

Ne. Nikakor! To je le metafora: želel sem si, da bi tako občutili gledalci med predstavo.

Intervju je bil objavljen v prilogi Ona, 13. 7. 2004.