Kakšna je vaša zaloga trdilnih in nikalnih povedi? Katere transakcije potrditev in zavrnitev so za vas upravičene? Katere le sinonim za igro pomembnosti in moči? 

»Nimam časa, ne morem, ne gre, danes pa res ne, jutri sigurno… « so stavki ljudi, ki so popolnoma brez svobode kreiranja lastnih minut ali pa onih, ki svoj čas cenijo bistveno bolj kot vašega.  

Kako se odražajo pozicije moči v družbi, je jasno: status in finančna moč sta po razumevanju mnogih dve ključni. Seveda lahko svojo premoč izražate bolj umetelno in smelo: tako kot lahko svoj čas v jeziku moči prevedete v dobrino, lahko prav tako razporedite zalogo dajev in nejev. Kako zavrniti ljudi, s katerimi ne želimo sodelovati, a obenem nočemo zamer in iskreno deliti tega resničnega mnenja? S famoznim »ne«, ki ga v tem primeru prevedemo v obče sprejet stavek »nimam časa«.

Preberite še: Dr. Lucija Mulej Mlakar svetuje bralki, ki ima težave z moževo družino 

»Nimam časa, ne morem, ne gre, danes pa res ne, jutri sigurno… « so stavki ljudi, ki so popolnoma brez svobode kreiranja lastnih minut ali pa onih, ki svoj čas cenijo bistveno bolj kot vašega. A da čas postaja valuta, ki je odločilnejšega pomena od denarja, spozna vsak, ki se ujame v zanko časa. Morda prek naporne ločitve ali bolezni, ki lestvico potreb in analizo moči postavi v popolnoma drugačen kontekst. Ko si vzamemo čas, spoznamo veliko: največkrat lastno nemoč, ki jo sicer utapljamo v vrvežu opravil in vseh obveznosti, ki nas prevzamejo v celoti.

John je bil pač prikrit alkoholik. Pa ne zaradi žalosti ali neuresničene ljubezni. Verjetno bolj zaradi matere, ki svojih otrok ni marala, kar jim je tudi večkrat povedala. A tega je že davno, mama je mrtva že 20 let. A John je alkohol pričel piti, ker ni mogel ustaviti misli. Bil je nadvse uspešen v svojem poslanstvu, tako gmotno kot statusno. Vsi so ga spoštovali. Imel je dobro ženo in uspešne otroke, ki so ga imeli radi. Ker je bil zvit in prikrit alkoholik, družina tega zares ni vedela. Pil je na službenih poteh in vselej bežal, bežal v delo in v nove projekte.

Rad je bil občudovan, užival je, ko so se vsi trudili okrog njega, zlasti ženske; morda je s tem iskal ljubezen matere, ki je ni bil deležen? Viski ali dva vsak večer, vino ob kosilu? Da bi bil on alkoholik, kje pa, bi rekla večina. Dolga leta je gmotno skrbel za družino in se večkrat proti poznim petdesetim spominjal vsega, kar je doživel. Seveda si je privoščil avanture, in teh ni bilo malo. Za prijetna dekleta si je vselej vzel čas.

Dobro premisliti, kaj počnemo z lastno energijo in kako vplivamo na čas, ki ga dajemo ali jemljemo drugim.  

A nikoli si ni vzel pravega časa zase in za Minko, ki je bila zares nekaj posebnega. Vselej resna in stroga računovodkinja, ki jo je najraje odslovil s »trenutno nimam časa, prosim, prestaviva«. A Minka je imela dobro srce in da je skrivno zaljubljena v Johna, si je priznala dokaj pozno; imela je veliko družino in dobrega moža. In nikakršne potrebe, da ogrozi to, kar ima. Zato je šefovi »neji« niso kaj prida zamajali, posel je vselej dobro opravila in če ni mogla do Johna službeno, se je obrnila na njegovo ženo in se pojavila na vratih njegovega doma za ta ali oni podpis.

Ko je John zbolel in v bolnišnici po dokaj uspeli operaciji razmišljal, kaj vse je počel v življenju, je zagledal Minko s šopom papirjev. Zopet rabi podpise. Ko je prišla, ga je po stari navadi vprašala: »šef, imate kaj časa« in se je nasmehnil in izdavil »ne prav dosti, ali lahko prosim prestaviva«. Oba sta prasnila v smeh, saj je bila njuna igra »dajev« in »nejev« vselej igra potlačenih strasti, ki sta si jih priznala le delno. A tistega dne, ko je John okreval na bolniški postelji in v Minkinih očeh prepoznal iskreno zavezo in ves trud dolgih let njunega sodelovanja, ni mogel premagati solz. Zahvalil se ji je. In ji rekel, da jo ima rad.

Preberite še: Dr. Lucija Mulej Mlakar svetuje bralki, ki se v službi ne zna postaviti zase

Ta stik njunih duš, poln spoštovanja in čiste prisotnosti, je v njem izzval proces. Proces resničnega uvida. Sedaj, ko ima ves čas na svetu tu v bolnišnici, je tako sam. Četudi ga družina redno obiskuje, prepoznava, koliko časa je vsem vzel in kako malo ga je dal v zameno. Prepoznal je, kako blagoslovljeno je bilo njegovo življenje, da je imel priložnost razviti vse potenciale in tako dobro ter udobno služiti in živeti. Četudi je zares veliko delal, ga je delo osvobajalo.

Dojel je, kako malo je spoštoval čas in delo drugih ljudi in kako velikokrat jih je izigraval s svojo sebičnostjo in kapricioznostjo. Večkrat je lagal in si izmišljeval, da ne more, da nima časa, ker je zares užival v tem, da ga rabijo, iščejo in brez njegovega podpisa ne morejo niti koraka naprej. In spominjal se je številnih mladih deklet, ki so pošiljale prošnje za delo v njegovem podjetju. Res je, pogosto se je iz njihove nuje norčeval, saj sam ni bil nikdar v stiski, ne s časom in ne z denarjem. Ja, sedaj je v bolniški postelji prepoznaval, kakšno umazano igro je igral.

Spomnil se je Magde, ki je na razgovor prišla iz odročne kmetije, vidno utrujena. Sicer so ji delo dali, a tisti nemir v njenih očeh ga je takrat stresel. Kdo bi si mislil, da bo Magda ostala v podjetju in pričela voditi stike s tujimi naročniki in nadvse uspevala? Ja, vedel se je kot navaden bedak. Ki se je, poln izobilja, širokoustil in manipuliral povsod, kjer je le mogel.

Sram pa ga je bilo zaradi Saše; zaposlil jo je in ji nalagal delo, a vselej, ko je želela nadgraditi ideje z njegovo privolitvijo, se ji je izmikal. Izmišljeval si je vse mogoče izgovore in jo s tem prisilil, da se je trudila in prilagajala njegovim kapricam. Sedaj po operaciji se je zares sramoval svoje infantilnosti. Ko je Saša dala odpoved in odšla h konkurenci, se je šele ovedel, kaj je izgubil.

Spomini so se še najprej vrstili, eden za drugim so polnili njegov notranji prostor. In ta noč v bolnišnici se je zdela daljša od življenja: prav tako se je javil spomin na osnovno šolo, ko je sošolki Darji, ki mu je bila silno všeč, v času zime skril škornje in se pretvarjal, da ne ve, kje so. Skupaj sta hodila po garderobah in iskala izgubljena obuvala. V poltemi jo je na hitro poljubil, ona ga je klofnila in bosa zbežala domov. Seveda je zbolela za pljučnico in ostala doma kar lep čas, a John ni čutil pretirane krivde. Saj bi ji škornje v vsakem primeru vrnil.

Preberite še: Dr. Lucija Mulej Mlakar svetuje bralcu, ki je odvisen od užitkov

In tako rokujemo s časom, upravičenimi in neupravičenimi »daji« in »neji« drug drugega. Da se na površni ravni za temi odnosi ne skriva nič posebnega, rečejo tisti, ki ne vidijo dlje od lastnega nosu. Zato je dobro premisliti, kaj počnemo z lastno energijo in kako vplivamo na čas, ki ga dajemo ali jemljemo drugim. 

Na koncu koncev nas bog časa Kronos vselej sooči in z nami pričujoč prešteje, koliko (ne)upravičenih »dajev« in »nejev« smo dali. Ter koliko blagoslov smo prejeli in koliko podarili. In predvsem, kako pošteno smo skušali osmisliti vse dane trenutke časa z ljudmi, s katerimi smo gradili skupne poti ali zgolj trenutke. Tako kot John bi si verjetno lahko kaj očitali. No, zdaj, ko vemo, da imamo moč izbire, lahko bilanco »dajev« in »nejev« popravimo že danes, mar ne?