Alojz Rudolf je diabetik 38 let. Za sladkorno boleznijo tipa 1 je zbolel pri komaj 13 letih. »Za mano je kar dolgo obdobje prilagajanja življenja bolezni, torej vzdrževanju krvnega sladkorja na primerni ravni,« se ozre nazaj sogovornik, ki je od leta 1996 dejavni član na Zvezi društev diabetikov Slovenije. To izpostavi, ker je še kako pomembno, da se bolniki s sladkorno boleznijo – kakor tudi tisti, ki še ne vedo, da jo imajo – zanimajo za bolezen, prav članice in člani društev diabetikov po Sloveniji pa v skupnostih lahko bolje skrbijo za njeno obvladovanje in imajo tudi potrebne informacije o rizičnih dejavnostih, prehrani, kako sodelovati v zdravljenju itd. Le dobro urejena sladkorna bolezen namreč prepreči ali odloži morebitne zaplete, ki lahko bolnika zelo prizadenejo. »Lahko rečem, da sem opolnomočen bolnik, vem, kaj lahko in česa ne smem, tudi to denimo, da bi moral biti bolj dosleden glede fizičnih aktivnosti.«

»Zgodilo se je nenadoma. Doma smo imeli kmetijo, popil sem pet litrov mleka, dva litra radenske, tako močno sem bil žejen, a se kar nisem mogel odžejati. Mama je rekla, da to ni normalno, in me je peljala k zdravniku.«  

Kar se Janezek nauči

Sladkorna bolezen tipa 1 je navadno podedovana, do hudega pomanjkanja inzulina pride zaradi vnetja trebušne slinavke in okvare beta celic, sladkorna bolezen tipa 2 pa je drugačno obolenje: največji krivec, ki jo pospeši, je sedeči in neaktivni življenjski slog, preveč stresa, pogosto tudi povečane maščobe in krvni tlak. Posebno skrb vzbujajoče je, da je sladkorna bolezen tipa 2 vse bolj razširjena med otroki in mladimi, saj so predebeli. »Ozaveščanje je najboljša preventiva,« je prepričan Alojz Rudolf in izpostavi šolska tekmovanja v znanju o sladkorni bolezni, ki jih pripravlja Zveza društev diabetikov Slovenije. »V dvajsetih letih smo 200.000 otrok izobrazili o tem, kaj to je in kako z zdravim načinom življenja – predvsem z boljšimi prehranskimi in zadostnimi gibalnimi navadami ter primerno telesno težo – vplivati na manjšo pojavnost kroničnih nenalezljivih bolezni, kot je sladkorna bolezen.«



Sladkorna bolezen in družina

Drži, bolniki s sladkorno boleznijo morajo z njo živeti, saj je kronična in vseživljenjska. »Takoj, ko ni tvoja prijateljica, je slabo,« povzame Alojz Rudolf. Sicer Zveza društev diabetikov Slovenije izpostavlja geslo letošnjega svetovnega dneva sladkorne bolezni, Družina in sladkorna bolezen, s katerim ozaveščajo o dejavnikih tveganja za njen nastanek, pravočasno odkrivanje, preprečevanje in seveda samo vodenje sladkorne bolezni v družine. Tiče se namreč vse družine. »Ko kateri od družinskih članov oboli, mora družina uravnotežiti obroke, se več gibati itd. Tudi mi smo morali dosledno upoštevati priporočila, ko sem zbolel. Tedaj, leta 1980, je bila razmeroma slabo poznana. Zdravljenje je bilo tudi bolj rigorozno. Denimo, spomnim se meritev krvnega sladkorja: na aceton je bilo treba dati kapljico urina in če se je obarvalo rdeče, si imel dovolj sladkorja. A to je zgodovina,« pove Alojz Rudolf. In kako se spominja dneva, ko je izvedel, da je zbolel za sladkorno boleznijo tipa 1, boleznijo, povezano z višjimi vrednostmi krvnega sladkorja, ker trebušna slinavka ne izdeluje potrebnega inzulina? »Zgodilo se je nenadoma. Doma smo imeli kmetijo, popil sem pet litrov mleka, dva litra radenske, tako močno sem bil žejen, a se kar nisem mogel odžejati. Mama je rekla, da to ni normalno, in me je peljala k zdravniku. Na ljubljanski pediatrični kliniki so mi izmerili krvni sladkor, meritev je znašala 25 mmol/l krvi. Predpisali so mi inzulinsko terapijo.«