OPRAVIČEVALA SEM SE, KER NISEM PRIDNA

»Ko sem bila v Sloveniji, sem te gledala. Gledala sem incident, kako se je tvoja bivša poslovna partnerica drla nate. Stala nad tabo in kričala. Ti si bila tiho. Zlagala si se v dve gubi. In jokala si. »Ne jokaj!« ti je zabičala. »Ne jokaj!«

Nisi vstala. Nisi je preglasila. Umaknila si se. Najprej globoko v svoje telo. Potem si se opravičila, ker jokaš. Rekla si, da greš stran. Da prideš nazaj, ko boš nehala jokati. Dva dni si bila sama, skrita v sobi, in si jokala. Nazaj si prišla, ko si bila spet pridna.«


Natančno se spomnim vsega, kar zdaj govori. To je bil moj način. Ko, po merilih drugih, nisem bila pridna; ko nisem bila vredna – sem se vedno umaknila. V svojo sobo. Pod več plasti oblek. Iz svojega telesa.


In opravičila. Opravičila, da obstajam.


Cheri mi je že v času, ko sem se borila za svojo svobodo, rekla, da bom morala najti svojo jezo. Da je jeza zdravilo, ki me bo osvobodilo. Da moram biti jezna. Da to, da razumem, da odpuščam – ni dovolj.


Najprej se moram razpizditi. Ne samo razjeziti.


Saj malo sem se, v preteklih mesecih. Ravno toliko, da sem se rešila. A očitno še nikakor dovolj – ker če bi se, me ne bi zdaj ta Hudič opominjal, da imam še kup besa, potlačenega v sebi.


Pridne punčke niso besne.

Cele Ženske pa besno zbrcajo iz svojega svetega prostora vsakega, ki jim želi ukrasti svetlobo.


»Kako krasno priložnost ti je dalo življenje,« mi nežno zašepeta Cheri in me objame. »Toliko časa si se umikala, tlačila globlje in globlje. Tišala svoj glas. Da se nimaš več kam umakniti. Da se moraš razbesneti. V zadnjih mesecih ti je bilo pokazano, dovoljeno, odobreno: da vstaneš, da se postaviš, da se končno razbesniš. Da rečeš: Dovolj! Da zakričiš: To je moje!


Da pokažeš: To sem jaz! To sem jaz in nihče, nihče mi ne bo določal, kdo sem. Kaj lahko sem. Kaj smem. Česa ne smem. Kaj zmorem. Kdaj sem pridna. Kdaj ne. Jaz sem vse. Jaz sem edina lastnica sebe. Edina skrbnica. Edina avtoriteta. Edina moč. Nikogar ne potrebujem. Ne bom klečala na kolenih, da bom varna in pridna. Stala bom.

Jaz bom določila, kdo se me lahko dotakne. In kdo ne sme.

In zbrcala bom vse tisto iz sebe, kar se kot sluzast pljunek hoče prilepiti name. Odlepila bom vse pijavke, lastnoročno, jih pohodila in razmazala. Nikogar ne potrebujem, da me zaščiti. Dovolj sem.«


(Se nadaljuje.) 

Pretekli zapis najdete tukaj. Zgodbo pa lahko nadaljujete tako.