Potem me kolegica povpraša, ali tudi jaz ugotavljam, da je z ljudmi te dni nekaj hudo narobe, ji odgovorim pritrdilno, nakar pove, kako zelo jo je nahrulil neznan moški zaradi psa, s kakšno agresijo je pristopil k njej, da se ga je dejansko ustrašila. Sploh noče ponavljati, kaj vse ji je izrekel, ampak pravi, da se še po dveh dneh ni otresla neprijetne izkušnje; ne more verjeti, kaj vse si ljudje dovolijo. Ja, lahko ji samo pritrdim, vedno bolj smo nestrpni drug do drugega, vedno manj iskreni in kar se mi zdi najpomembneje – pozabili smo, kaj je »varna meja« in kaj je dostojanstvo. Zakaj smo to vrednoto tako na hitro poteptali – dasiravno vem, da je še pred leti bila pri ljudeh doma – je tu težko enoznačno odgovoriti, zagotovo pa se vse slabo nezadržno prenaša iz javnega v zasebno.

Kako preprosto je spregledati človeka, ko mu stopiš na rep. Kako neutrudno, a predvidljivo cvili. No, vsaj to vemo. 

Zadnjič sem poslušala predstavitev oziroma zaslišanje novega ministra za kohezijo Iztoka Puriča pred odboroma DZ (ki je mimogrede opozoril na to, da so razlog za neučinkovitost velikokrat slabi medsebojni odnosi). Ujela sem samo trenutek, ko seveda sploh niso razpravljali o njem, temveč o vsem drugem, kar posamezne politične veljake grize noč in dan. Povem vam, bilo je nevzdržno, mimogrede smo lahko slišali, da je aktualni premier vse, samo človek ne (ne bom ponavljala besed in ne bom navajala akterja), s kakšnim nestrpnim in sovražnim govorom je nastopil dotični poslanec, mislim, da je celo šankarsko kvakanje bolj milo. Resnično človek ne more verjeti, da se takšno psovanje v hramu demokracije lahko konča brez posledic, pa se je. Ponovno se je. 



Vodja odbora je, sicer ob intervenciji ene izmed članic, naj vendarle zaustavi to nespodobnost, poslanca vsaj dvakrat opozoril na neprimernost izražanja, ampak zgodilo se ni nič. Hočem povedati, da imamo velik problem. Potem pa velecenjeni strokovnjaki, parastrokovnjaki in samooklicani strokovnjaki problematizirajo apel premiera Šarca o sovražnem govoru. Kako histerično so se odzvali, le zakaj, vas vprašam. Mar so se prepoznali? Bodimo vendarle realni, kajti vsi vemo, kaj sovražni govor je in kje ga je največ. Lahko zdaj tisti, ki so se prepoznali, vikajo in protestirajo, kako je premier prestopil svoja pooblastila, ampak to je njihov problem. Verjamem, da se določeni ljudje ne zavedajo svojih dejanj in izrečenih besed, zato pa imamo ustrezne regulatorje, ljudi na odgovornih položajih, ki imajo vsa pooblastila (upam, da tudi védenje), da izključevalnost, poniževanje in sovražnost brezpogojno zaustavijo. Ne samo na ravni politike in medijev, temveč povsod.

Ostanimo pri odnosih. Leto se poslavlja in kako razbremenilno bi bilo pomahati z njim vred tudi vsemu slabemu. V odnosih. Moramo poskusiti. Biti boljši. Resnično boljši ljudje. Vsak dan znova moramo.