Bernarda in Branko Gradišnik: Posebno priporočava dobre prepire

Iskanje srečnega razmerja s podnaslovom Vadnica in vodnik v ljubezni za oba spola Bernarde in Branka Gradišnika je iskrivo duhovit preplet življenjskih naukov. Njihovo težo omilita predvsem humor in volja do hoje po poti, na kateri si z vsakim ovinkom boljši človek.

Bi s soprogo Bernardo, ki je k vaši zgovornosti prispevala v knjigi številne jedrnate pripombe in popravke, kar koli napisala drugače, če bi jo pisala zdajle v karanteni?

Branko: Kakšno sijajno vprašanje! Jaz gotovo ne, saj se zame ni nič spremenilo. Že leta srečno živim, delam in uživam v osrčju družine in doma. Zdaj je še lepše, ker smo vsi – tudi Berni in najina odrasla otroka – v samoizolaciji in lahko igramo tarok v štiri, kar nam je posebna slast. Nekje sem nekoč že pisal o tem, da bi mladoporočencema bilo dobro dodeliti preskusno dobo, recimo teden dni, ko še lahko razdreta zakonsko zvezo brez pravnih posledic. Bila bi zaklenjena in imela na voljo pograd, tuš, počepnik, vrč za vodo in nekaj osnovnih živil. Če sta za skupaj, bosta to preživela kot dva hrčka v senu. Komentar pa prepuščam seveda Bernardi.

Bernarda: Midva sva bila v senu dve leti. Branko je v tem času šel skozi življenjsko šolo, bil je zainteresiran za pouk in je nazadnje opravil izpit z odliko. Spoznala sva se junija 1990, poročila avgusta 1993. Zdaj zdaj bo trideset let. Se že veselim darila!

Branko: Včasih si kar vmes med dvema dejanjema prepira pišem dnevnik, ker človek pozneje v treznem stanju niti ne ve več, kako se je vse skup začelo in kaj vse je bilo v transu izrečeno. Tako lahko vsak pismen človek brez strokovne pomoči pride do uvidov o tem, kaj ga žene v slaba ravnanja, slabe odločitve. 

Lahko glede na zahteve časa svetujeta parom, kako več tednov zdržema preživeti doma drug z drugim – namreč v času, ko je začetna zaljubljenost že mimo?

Branko: Predstavljajte si hrčka ali miški, ki ju je naključje združilo v skupnem domeku v kotu otroške sobe. Lahko sta vse dni tiho, a samo glejte ju, kako zdaj z igro zdaj z ljubkovanjem ali magari samo z gretjem drugega na ležišču med oblanci izkazujeta drug drugemu ljubezen. Ljudje kljub vsem družbenim diktatom in pastem intelekta nismo izgubili evolucijskega daru za družnost, ki ga premorejo vsi sesalci, pa tudi mnoge druge živalske vrste. Človek ne more biti sam, drži – a najboljša je družba v dvoje. Če pa je mišk preveč, se začnejo spopadati med sabo. 

Konkretno priporočam skupne sprehode v naravo, skupna gospodinjska opravila, občasno izmenjavo zanimivosti in psihičnih vsebin (»Veš, o čem se mi je sanjalo? … Danes sem videl nekaj čudnega … Ne vem, zakaj sem danes potrta, verjetno je virus …«), obvezno »vzajemno čedenje« (»Daj, popraskaj me po hrbtu, ne dosežem …« … »Čakaj, tu imaš dlako …«) in občasno izmenjavo telesnih sokov ... Pa čim manj neproduktivnega samozamotovanja in samonaslajanja (s pijačo, strmenjem v ekrane ali ekrančke), to namreč odtujuje. Ob pogoju, da je naštetemu zadoščeno, pa posebno priporočam dobre prepire, ne le za razelektritev, ampak tudi kot najboljšo pot do spoznanja drug drugega – in samih sebe. 

Pričakujem, da bodo v sedanji karanteni še posebno živahni. Zakaj tudi trdita v knjigi, da so potrebni in koristni?

Branko: »Spoznaj samega sebe!« – tako je pisalo nad vrati delfskega prerokovališča. V nas so nezavedna gibala, ki jim hočeš nočeš sledimo, tudi če se naš superego (ali vest) z ravnanjem ne strinja. A že Jezus je vedel, da »po njih delih jih boste spoznali«. In zato je partnerski osebi iz našega ravnanja ne glede na naše blefiranje dokaj jasno, kakšni smo. To pa pride na dan prav med prepiri, ko si kaj očitamo. Mi bodo rekli, da gre za podtikanje, a partner(ica) nam sporoča, kakšnega nas uzira. Ogorčeno se »branimo«, a ta protiofenziva dokazuje, da očitek zadeva v živo. Zakaj ga torej ne bi raziskali s samorefleksijo? Sam si v ta namen pišem sprotni dnevnik, včasih kar vmes med dvema dejanjema prepira, ker človek pozneje v treznem stanju niti ne ve več, kako se je vse skup začelo in kaj vse je bilo v transu izrečeno. Tako lahko vsak pismen človek brez strokovne (terapevtove, advokatove, mamičine) pomoči pride do uvidov o tem, kaj ga žene v slaba ravnanja, slabe odločitve. 

A premalo je samo vedeti, skrivno hibo je treba tudi priznati. Tu začne delovati delfski nauk. Ob priznanju – »Ja, sem skop, drži, tudi čustveno, sori, takšen pač sem …« – se značajska napaka kar sama od sebe ublaži in pogosto celo povsem zgine. Priznanje jo je razorožilo. Zavedamo se je, lahko ji po potrebi kontriramo, lahko se iskreno opravičimo za naslednji spodrsljaj. Proces samoiskanja je zaradi te iskrenosti že po sebi proces »melioracije«. Življenje po samospoznanju zato postane lahkotno, blago in spontano. Seveda je treba vajo ponoviti, saj je skrivnih gibal več. Brez vzajemnega prečiščanja v prepirih pa ostaja človek vkopan, tog in nesproščen. Zato so prepiri potencialno izjemno koristni. Vedite le, da je sovraštvo svinčena primes zlatnika ljubezni; kdor to ve, ne bo buril vremena dlje, kot je nujno za razelektritev.

Bernarda: Najbolj pomembno je ohraniti med hudo uro očesni stik. Oči so okna duše.

Branko: Ja, največja dogodivščina v življenju para po obdobju slepe začetne zaljubljenosti je prav uziranje samega sebe v očeh drugega. Že samo to poživlja skupno življenje.

Zakaj pa potem sploh potrebujemo vadnice in vodnike? Kaj se nam je zgodilo? Kako da ne znamo ljubezni več kratko malo živeti? Zakaj vse to »orodje«, vsi ti »priročniki«?

Branko: Priročnike te vrste potrebujemo, kot potrebujemo priročnike bontona: ker nam družba nalaga zakone, šege, tabuje, obrazce, spone v medspolnem življenju. A družabna omrežja in internet vse takšno delajo brezvredno. Kako torej krmariti med togostjo recepta (tudi če gre za recept, kako se osvoboditi predsodkov ali spolne neenakosti) in življenjsko potrebo po iskreni spontanosti? Današnje življenje med spoloma – od prvega flirta naprej – postaja vse bolj amerikaniziran ples s predpisanimi koraki. Pa vendar, poglejte na plesišče, kjer vsi plešejo valček ali tango, in videli boste silne razlike v dometu in izvedbi. Ta razlika je izraz tistega, s čimer moramo družbeno normo ne razveljaviti, ampak poživiti, da živa, spontana, sijajna ljubezen z bliščem svojega sukanja povsem prikrije leseni kol morale, ki nam nujno tiči v hrbtih. Tu pa pomaga zgolj prostodušna iskrenost.

Bernarda: Tudi najina knjiga je »orodje« – v podnaslovu piše, da je »vadnica in vodnik v ljubezni med spoloma«, tako nekako … Branko je strokovno zelo podkovan, v njej je veliko poljudno predstavljene teorije. A predvsem gre za brezkompromisno iskreno življenjsko izpoved, resnično ljubezensko zgodbo. Najbolj bo delovala z živim zgledom, mislim.

Branko, kaj vam po 30 letih žena prizna, da ste naredili (oziroma delate) prav, da ostajata skupaj?

Branko: Ne ostajava skupaj, ker bi kateri delal kaj prav, ampak zato, ker sva dopuščala drug pri drugem, da lahko dela napake, pa zato še ni konec sveta. Če te ne iztiri prepir, potem te ne iztiri nič.

Bernarda: Kot je rekel pravljičar Andersen: »Kot reče stari, je vedno prav!« (Smeh.)