Silovit vihar se je zaganjal v visoka drevesa in jih upogibal do tal. Veje so se lomile. Sunki vetra so jih dvigovali v nebo in jih odnašali s seboj. Z neba so se zlivali potoki vode, da je napolnila vsako luknjico v zemlji. Tramovi na strehah so škripali in opeke so kot žoge letele po zraku. V strahu so trepetali tudi ljudje. Stoje ob oknih so nemočni zrli v divji ples narave. Strah iz prejšnjega leta se je globoko zarezal v njihovo zavest. Takrat jih je veliko ostalo brez domov. Le s težavo so zakrpali hiše in zdaj spet … Za hip je dež prenehal in prikazalo se je razdejanje krute maščevalke.

V hiši pa se bije drugačen boj. Boj z boleznijo. Sedim ob svojem možu, ki izgublja zavest. Brišem mu potno čelo in ga božam po licu. »Dragi, tu sem ob tebi. Samo ne odhajaj! Pomagali ti bomo. Sine je že poklical zdravnika. Kmalu bodo prišli in ti pomagali. Prosim, poglej me!« prosim jokajoč. 

»Kaj pa vi iščete tu? Kaj bi radi? Kaj ste počeli z njim? Kaj ne vidite, da umira?« Ni govorila, vpila je. Besedo smrt je izgovorila na tako neoseben nečloveški način. In to je vpila pred človekom, ki je prišel po pomoč, ne umirat. 

Telefon zvoni. Oglasi se operater. »Zunaj je spet tako neurje, da rešilec ne more priti. Zdravnik bo poskušal priti, ko malo pojenja vihar. Povsod je podrto drevje, veje, voda. Pridemo.«

»Pohitite, prosim, mož je izgubil zavest. Kako naj pomagamo?«

Zunaj se je nadaljeval sodni dan. V meni je vse drgetalo. Za hip se mi je zazdelo, da bom izgubila zavest. Sklonila sem se k možu in mu tiho govorila: »Zunaj je grozno neurje, a zdravnik pride takoj, ko se malo umiri. Dragi, prosim te, potrpi! Vem, da je težko …« sem s strtim glasom rekla. 


Kljub neurju sta prihitela. Zlata človeka. Zdravnik in medicinski tehnik. Oba tako mlada, a polna sočutja in razumevanja. Po temeljitem pregledu in zdravilu, ki ga je dobil, prevoz v bolnico. Zdravnik in jaz sedimo v rešilcu, sin vozi za rešilcem. Pot se vleče. Povsod na cesti ležijo odtrgane veje, voda dere v potoku čez cesto. Vožnja je zelo nevarna, saj vihar še vedno ni pojenjal.

Končno smo prispeli. Sprejme nas dežurni zdravnik, pregleda izvide. Stojimo ob nosilih, na katerih leži naš dragi bolnik. Še vedno smo v šoku. Toda glej, naš oče je odprl oči in nas opazuje. Še je z nami. Razložimo mu, kaj se je dogajalo. Razume. Zelo prijazen medicinski brat, ki je naš sokrajan, ga toplo pozdravi in potreplja po rami, kar mu na lica pričara nasmeh. Odpeljejo ga na oddelek. Oddahnemo si. Prišel je v prave roke. Tu delajo najboljši ljudje, ki lajšajo bolečine in rešujejo življenja. Niso »bogovi v belem«, kot jim pravijo nekateri. Tudi sestre niso »usmiljenke«, kot jih radi imenujejo. To so ljudje z veliko začetnico.

Odhajamo domov. Neurje se je »izbesnelo«. Mi pa vsak zase bijemo boj. Vemo, da je naš dragi bolan. Da ima raka. Toda ni vsak rak tudi smrt. Šele en mesec je, ko so ga odkrili. Zdravniki so nam vse razložili in zatrdili, da ga bo operacija pozdravila, ker je v dobri kondiciji. 


Drugi dan smo prišli na obisk. Prvi šok. Prva žalost. Prvo nezaupanje. Stojimo ob bolniški postelji. Naš oče je stari fant, poln optimizma. Ve, da ga čaka operacija. Poln je zaupanja v zdravnike. Takrat vstopi »bela gospa«. Kaj bi dala, da bi izbrisala ta trdi, hladni in očitajoči pogled. In besede, ki so rezale dušo. »Kaj pa vi iščete tu? Kaj bi radi? Kaj ste počeli z njim? Kaj ne vidite, da umira?« Ni govorila, vpila je. Besedo smrt je izgovorila na tako neoseben nečloveški način. In to je vpila pred človekom, ki je prišel po pomoč, ne umirat. »Zakaj ni prišel prej, kaj sploh išče na tem oddelku?« je še vedno vpila. »Ker smo čakali na izvide, tako smo bili dogovorjeni,« smo ji dopovedovali. »To ni opravičilo. Vi ste ga zapacali.« Takrat je sin dvignil roke in glasno zahteval. »Zdaj pa je dovolj vašega vpitja. Kakšen človek pa ste! Nimate pravice kričati nad nami.« Oglasil se je tudi oče. »Pustite nas pri miru. Jaz sem bolnik in o sebi odločam sam.«

Še isti dan je bil naš oče premeščen na drug oddelek.

Pričakovali smo in upali … Pravijo, da upanje umre zadnje. Toda naše upanje, naša vera v rešitev je bila kratkega veka. Ne bom več pripovedovala, kako se je nadaljevala naša kalvarija, ne, je preveč boleče. Le to vam povem, da naju je naš dragi počakal v bolniški postelji in se od naju s sinom poslovil. Brisala sem mu mrtvaški pot, ga božala in mu na uho šepetala najin »dogovor«, ki sva si ga dala že davno prej. Sin se je stiskal k njemu in ga božal po licu. Ko mu je nežno zašepetal: »Ati, radi te imamo,« je odprl oči, globoko zavzdihnil in odšel … za vedno. »Zbogom, dragi! Predal si se. Vem, da si težko prenašal ponižanje in mi ti nismo znali pomagati. Oprosti! V miru odpotuj v večnost. Z nami boš ostal, dokler ne bo prišel naš čas slovesa.« 

Vem, da niso vsi ljudje v belem brezsrčni (sama sem doživela krasno izkušnjo z mnogimi zdravniki, ki so mi pomagali), zato skušam pozabiti. 

S sinom sva odhitela do hčerke. Stala je pred vrati v službi. Ko naju je zagledala, je zajokala, rekoč: »Ata je umrl, kajne. Začutila sem. Prišel se je poslovit od mene.« Objeli smo se z žalostjo v srcu in solzami v očeh, saj smo izgubili našega dragega moža in očeta.

Ne mine dan, da se ne bi spominjala. Tudi tistih grenkih trenutkov v bolnišnici. Vem, da niso vsi ljudje v belem brezsrčni (sama sem doživela krasno izkušnjo z mnogimi zdravniki, ki so mi pomagali), zato skušam pozabiti ... Velik poklon vsem tistim, ki jim je človeško življenje sveto!