Edinstveno Babno Polje je pravzaprav vas s strnjenimi hišami z manj kot tristo prebivalci in sodi pod občino Loška dolina. Tega dne (sreda, 12. december 2018) zjutraj namerijo za to območje in čas povsem običajnih –14 stopinj Celzija. Na tem koncu države, od glavnega mesta oddaljenem manj kot 50 kilometrov, je najhladneje zaradi toplotne inverzije. Dotok toplega zraka do kraja na nadmorski višini 765 metrov, obdanega z gozdovi, preprečuje oziroma ustavlja planota Snežnik.


Dolgodlako škotsko govedo se v snegu prav dobro počuti.


Mrzla zima, topli ljudje

V priljubljenem gostišču ob cesti se pogrejemo ob čaju in kakavu in nasmejana natakarica Nataša Mohorič nam pokaže spominke, ki jih prodajajo gostom. Med njimi so tudi lesene kuhalnice z izrezljano štiriperesno deteljico in izžganim napisom Dežela mraza –39 stopinj Celzija, kolikor je že pokazal termometer. »Sem Turjačanka, a tukaj živim dvajset let in lahko trdim, da je v najhladnejšem predelu Slovenije zelo lepo živeti. Potrjujem že znani rek, ki velja za Babno Polje: Mrzla zima, topli ljudje. Bolj so mrzle zime, toliko bolj srčni so ljudje. Tako se to uravnovesi pri nas. Ne grem več nazaj na Turjak!«


Prijazna gostinka Nataša Mohorič s poštarjem, ki nima žal besede o nobenem krajanu.


Ko začutiš lepljenje nosnic

Na izlet odidemo v družbi domačinov istega priimka, ki pa nista v sorodu, Miho in Bojanom Mlakarjem. Prvi je, kot pravi, navdušen raziskovalec in ljubitelj medvedov ter zadnjih pet let profesionalni organizator fotolova za fotografe z vsega sveta. Drugi gospodari v lovski družini Babno Polje. Kmalu po tem, ko po zaledeneli in ovinkasti poti z njunim za ta teren nadvse primernim avtom zdrvimo hrib, nas objame gozd. Domovi tukajšnjih prebivalcev morajo biti posebno topla zavetja. Kakovostna vrata, okna in fasada nikakor niso odveč. »Večina nas je naredila dobre fasade približno 15 do 22 centimetrov debeline. Doma smo prej pokurili 30 metrov drv, zdaj jih zadošča že 15,« pojasni Bojan Mlakar ter doda, da v minulih nekaj letih sicer ni bilo prav zares ekstremno nizkih temperatur: »Namerili smo po –24 ali –28 stopinj Celzija. Za nas, ki smo na to navajeni, nič posebnega. Dokler ni –30 stopinj, ne opaziš bistvene razlike. Takrat ko ti začne nosnice stiskati oziroma lepiti skupaj, pa veš, da je zares mrzlo. Pa vendar to spet ni nekaj pretresljivega.«


Domačina Miha in Bojan, ki ju povezuje isti priimek Mlakar, a nista v sorodu.


Človek bi se moral prilagajati naravi

Pogovor ponovno nanese na medvede in nedavno odločitev države o precejšnjem poboju teh imenitnih živali, ki so tesno, celo religiozno povezane z evropskim človekom že iz prazgodovine. »Mnogi smo proti državnemu ukrepu odstrela, ki ga že izvajajo, a seveda imamo zvezane roke. Politika oziroma zakonodajalec odloča. Tudi peticije državljanov ne pomagajo. Vsekakor pa drži, da bi se moral človek prilagajati naravi, ne ona človeku,« izza volana pove Miha Mlakar, ko nas popelje do pogostih postojank medvedov. Srečali nismo niti enega, so bile pa na tleh na več koncih že malce zaledenele stopinje mladička in večjega primerka kosmatinke ali kosmatinca.


Medvedjih stopinj v gozdovih Loške doline ni težko najti.


Že tisoč srečanj z medvedi

Miha Mlakar je z njimi v stiku vsakodnevno, posredno ali neposredno: »Dostikrat niti ne veš, da si ga srečal, saj se sam umakne. Slabše vidi, a zato bolje sliši in vonja. Kadar se pred teboj dvigne na zadnje šape, praviloma zgolj opazuje, kaj se dogaja, nato zelo hitro odide. Medvedi sploh niso nevarni, če jih ne izzivaš. Malo večja nevarnost je seveda, če naletiš na samico z mladiči, ker jih želi zaščititi. Sam sem imel v zadnjih petnajstih letih že približno tisoč srečanj z medvedi in le dvakrat sem občutil malo panike, a potem ni bilo nič hudega.« Vsekakor ni priporočljivo iskati njihovih brlogov ali celo vdirati vanje, saj s tem ne tvegamo le napada nase, temveč lahko medveda odženemo, in ker nima drugega prebivališča za prezimovanje, pogine. Domačini vedo povedati resnično zgodbo o drznem možakarju izpred mnogo let, ki je dlje izzival medvedko z mladiči v brlogu ter jih fotografiral, po begu pred njimi pa je pristal na vozičku.


Kdor pri fotolovu vztraja štiri dni zapored, lahko v objektiv ujame tudi največje gozdne živali.


Veter kot bomba

Prečkamo območje Županovega lazu, kjer je natanko pred letom veter s kraške planote Snežnik brutalno polomil precejšen del hriba očitno prešibkih dreves. Šlo je za takšno silo, kot bi nanje padla bomba. Pogozdovanje, ki se ga pohvalno loteva tudi mnogo družbenoodgovornih podjetij, se v praksi največkrat žal ne obnese, zatrjuje Bojan Mlakar: »Imam precej izkušenj s sajenjem dreves. Nenaravno vsajenih se prime zelo malo. Narava odloča. Posadil sem več kot tisoč smrek in vprašanje, ali jih je obstalo sto.« Le petnajst minut od ceste, kjer smo, raste pragozd pod Unescovo zaščito, imenovan Ždroclje. Po besedah Mihe Mlakarja pred vpisom na Unescov seznam svetovne dediščine tega dragocenega gozda ni poznal oziroma obiskal skoraj nihče razen redkih domačinov. Zdaj po njem blodijo ljudje z vsega sveta, a pričakovanega nadzora nad tem, kaj tam počno, ni.


Natančno leto po hudem vetrolomu v Županovem lazu so posledice uničevalne moči narave še vedno vidne.


Pregriznjena fotopast

Mi se podamo navkreber do medvedje fotografske opazovalnice zunaj zaščitenega gozda. Kar precej nam drsi, saj je pobočje ne le zasneženo, temveč tudi poledenelo. Ob prihodu pred kočo, kjer je prizorišče fotolova, Miha Mlakar v snegu pregleda t. i. fotopast, ki lovi premikajoče se živali, tudi ko tam ni človeka, a ugotovi, da je žičko nekdo pregriznil, morda kakšna miš. Okrog Babnega Polja je približno deset do dvanajst medvedov, od tega tri do štiri samice z dvema mladičema ali tremi. Medved v povprečju vsak dan prehodi po deset kvadratnih kilometrov in več. Vrača se tja, kjer je nazadnje dobro jedel, bodisi sadeže bodisi kaj bolj mesnatega. V zadnjih nekaj letih ni noben medved, ki je seveda tudi zver, napadel človeka. Zasluga za to gre večinoma ozaveščenim ljudem, ki znajo s kosmatimi brundači sobivati ter primerno shranjujejo živalske odpadke. Hkrati je očitno v naravi še dovolj hrane. Takoj ko je ne bo več, če bomo ljudje denimo nespametno, nepremišljeno sekali drevesa, bodo prišli do naselij. Poleti, ko je suša, običajno julija, jim domačini vozijo vodo. Na youtubu si lahko ogledate prisrčen posnetek medvedjega kopanja v vodi sredi najhujše vročine, kar je uspelo posneti prav Mihi Mlakarju.




Od rešilnega gnoja do jage babe

Potem ko odidemo iz gozda, se podamo do točke razgleda na celotno vasico ob majhnem zamrznjenem jezeru. Mlakarja za piko na i razkrijeta več mogočih zgodb o tem, od kod ime Babje Polje. »Po eni od zapisanih legend, ki jim mnogi verjamejo, so med vpadi Turkov v te kraje ti pobili vse domačine z izjemo ene same ženske, po domače babe. Zakopala se je namreč v gnoj in tako skrita preživela. Poročila se je in sčasoma so se ljudje tukaj spet naselili. Po drugi različici poimenovanje Babno Polje izhaja preprosto iz dejstva, da so tukajšnji prebivalci gojili bob, ki mu v narečju pravimo bab.« Morda ime kraja zadeva tudi prastari mit z več delov slovenskega ozemlja o obstoju strašljivega gozdnega duha jage babe, mešanice med čarovnico in divjo žensko. Ta je lahko zelo hudobna ali pravična, ko ščiti uboge dobre ljudi in kaznuje premožne nepoštene posameznike. To pa ne more biti slabo, kajne? Povezanost z upravnim središčem Slovenije je vsekakor večja, kot se morda zdi na prvi pogled. Prav v Babnem polju, ki velja za najviše ležeče kraško polje, namreč pokuka na dan tudi reka sedmerih imen – Ljubljanica. 


Po glavni cesti redko pripelje kakšen avto. Vlada navdihujoča tišina.