Fant je razlagal, da je nek tujec, poročen s Slovenko, napisal knjigo s tem naslovom - o slovenskih taščah. Poln občudovanja in navdušenja je opisal in dokazal, da tako čudovitih tašč v njegovi državi ni. Slovenske tašče namreč pozorno skrbijo za mlado družino, ji pomagajo, kuhajo, perejo, likajo, jo vabijo na kosila, pečejo sladice in tako dalje.  

Med sogovorniki se vname živahna razprava. Sliši se, da so ti mladi ljudje potovali po svetu in poznajo družinske odnose ter navade izven meja Slovenije. Tako eden pove, kako je s taščami v državah Severne Evrope (na Švedskem se denimo otroci odselijo od doma že pri 18 letih), drugi pove, kako so starši in otroci v Ameriki odtujeni zaradi službenih selitev v različne zvezne države in se videvajo le nekajkrat na leto. Da so se tam mlade družine prisiljene opirati le nase, živeti brez pomoči starih staršev in so tako izpostavljene izoliranosti, osamljenosti, so tudi bolj ranljive.

No ja, tudi pri nas se daljša delovna doba tako moškim kot ženskam. Tudi naše babice in dedki bodo vedno dlje ostajali v službi in bodo manj »uporabni« mladim rodovom, v manjšo pomoč družinam svojih otrok.

Toda načeloma ugotovitev mojih sosedov v lokalu  drži – slovenska tašča je zakon! Je super tašča! Če pomislim, imajo vse balkanske države (celo sosednja Italija) takšen tip tašče, ki bi svojim otrokom ne samo pomagale, ampak tudi vse postorile namesto njih.

Moja mama je že bila ena izmed njih. Oče tudi. Ko sem se prvič noseča odpravljala v porodnišnico, me je moja mama močno objela, oči je imela polne solz, glas ji je drhtel, ko je komaj izjecljala: »Ko bi le jaz lahko šla roditi namesto tebe.« Moj oče mi je, ko sem odhajala na študij v Ljubljano, ves ganjen in pretresen nežno rekel: »Bori se otrok moj, jaz se ne morem namesto tebe! Čeprav bi se zelo rad.«

Eh … Vse to sem napisala kot uvod v eno samo resnico, ki me je pri pogovoru v lokalu tako pritegnila in nato pretresla, namreč, da to o slovenskih taščah drži kot pribito. Moja tašča je bila meni in moji družini v fizično, finančno in sploh vsakršno pomoč, kot tašča iz te knjige, ki jo je menda napisal tujec. Le da se jaz njene požrtvovalnosti, dobrote in razsežnosti njenih uslug, odpovedovanj in vdanosti meni ter moji družini takrat nisem zavedala. Bilo mi je samoumevno.

Danes vem … Natančno poznam ceno in obseg njenih dejanj … Njeno potrebo, da nam olajša življenje, ga polepša, njeno željo, da naša mlada družina uspe in preživi. Kako nas je imela rada, da je lep del svojega časa podarila meni in moji družini. Predvsem meni, saj me je razbremenila prozaičnih opravila v gospodinjstvu in mi omogočila, da sem energijo posvečala samouresničitvi, intelektualnemu delu in vsem mojim drugim kulturnim, umetniškim ter športnim potrebam. Podarila mi je svoje življenje, da se je kvaliteta mojega dvignila na njegovih plečih.

In nikoli, nikdar se ji nisem zahvalila … Le trmasto sem obračala njene besede, ki so znale hudo zaboleti.

Zato bi rada, vsaj zdaj, rekla »hvala«. S srcem polnim spoštovanja, ljubezni in najgloblje hvaležnosti … Zdaj, ko vse to vem.