Če bi hoteli približno sliko, kako živijo ljudje drugod, bi morali narediti segmentirane analize, denimo Indije, Kitajske, Japonske, Tajske, Afrike, Amerike …. Ampak smo pač v Evropi, ki jo za potrebe naše analize razdelimo še na Vzhodno in Zahodno, kot je do pred kratkim tudi še bila. Začnimo z generacijo, rojeno v socialistični Jugoslaviji takoj po vojni, ki si je prvič po svoji volji izbirala zakonske partnerje (ne vem, kako je bilo v Sloveniji, Slovenija je namreč bila za vse druge republike nekdanje Jugoslavije nekakšna »Švica«, »država v državi«, ki so jo občudovali in spoštovali, slovenske ženske pa zaradi fame o osebni svobodi, samostojnosti in nepodrejenosti občudovane).

Tudi očetom je družina pomenila vse, le z razliko, da so si moški iz višjih krogov privoščili enkratne izlete ali nekajletne ljubice. Toda ločevalo se ni! Družina je bila (povečini) sveta za vedno. 

Ženske te povojne generacije so tako dobile izobrazbo, obvezno osnovnošolsko, nato srednješolsko in po želji tudi visokošolsko. Potem tudi službo, se pravi denar, in le teoretično finančno samostojnost. Teoretično zato, ker plača v socializmu ni zagotavljala finančne neodvisnosti ženski, ki bi ostala sama z otrokoma. Prvič so v šolo skupaj hodili dečki in deklice (prej so bili razredi ali celo šole ločeni) in tako že od malega rastli skupaj ter spoznavali drug drugega. S tem se je dekletom brisal mit o moških, fantje pa so v sošolkah opazovali odraščanje žensk, ki so tako v njihovih očeh dobivale osebnosti.

Preberite še: Azra Širovnik o seksualni revoluciji 

Torej, naši starši so imeli prvič v zgodovini možnost izbrati in poročati se po lastni izbiri ali iz ljubezni. Ker so bili prva »osvobojena« patriarhalna generacija, so vloge ostale razdeljene tako, da je ženska poleg zakona, otrok in obveznosti znotraj doma (vzdrževalka domačega ognjišča) dobila tudi službo. Socializem je bil pač sistem dveh plač, z eno so družine težko preživele.

Čeprav je politični sistem odvzel moč Cerkvi (in vsem drugim veram), je Bog ostal in vrednote, ki jih je povojna generacija podedovala o svojih versko vzgojenih staršev, so se trdno zasidrane obdržale v njih, prenesli (oz. vcepili) pa so jih naprej na svoje otroke. Nekako se mi je dozdevalo, da so bile tudi moralne in etične vrednote, ki so nam jih vcepljali v šoli, podobne tistim, ki smo jih dobili od staršev in starih staršev.

Otroci moje generacije, vsaj v okolju, v katerem sem jaz odraščala in živela, so imeli dom – mame so prihajale domov ob 14.30, kuhale, se posvečale otrokom, hodile z njimi na obiske k širši družini, prijateljicam. Družbena mreža je bila široka in trdna ter je dajala občutek varnosti vsem, tako otrokom kot zakoncema. Tudi očetom je družina pomenila vse, le z razliko, da so si moški iz višjih krogov privoščili enkratne izlete ali nekajletne ljubice. Toda ločevalo se ni! Družina je bila (povečini) sveta za vedno. Izvenzakonske izlete so si privoščile tudi nekatere poročene ženske, a teh je bila le peščica in v krogih, kamor so zahajale, so vsi vedeli za to. Moški so jim bili naklonjeni, druge ženske pa nad njimi niso bile prav navdušene, prej obratno …

Otroci povojne generacije so tako odraščali v bolj ali manj brezskrbnem otroštvu, se učili, končali šole in fakultete, dobili službe ter si nekje okrog 24. leta ustvarili lastne družine. Tudi oni so si tako kot starši sami izbirali zakonskega partnerja. Takrat sem tudi sama že bila »slovenska nevesta« in v moji generaciji (če pogledam prijatelje, znance in kolege s faksa), število ločitev še vedno ni bilo veliko. Za skoraj nepomemben vzorec.

Le nekaj generacij pozneje, pa je to število nekoliko naraslo. Nekaj let mlajša sodelavka mi je pojav poskušala razložiti takole: »Mi nismo, kot ste bili vi. Moja generacija se kar ločuje. Že po letu ali dveh … Nočejo vztrajati v odnosih, ko ugotovijo, da ne gre. Hočemo namreč biti srečni, ne pa celo življenje trpeti poleg napačnega človeka!« Nekateri, bolj redki, so se tako ločili že nekaj let po poroki, nekateri pa v srednjih letih. A še vedno so bile ločitve prej izjema kot pravilo. Tudi poročala se je ta generacija bolj impulzivno, denimo, ko se je zaradi bolj svobodnega spolnega življenja pred zakonom paru pripetila nenačrtovana nosečnost. In za tiste, ki so se poročali iz ljubezni, to ni bila nujno garancija zvestobe. Moški, pa tudi ženske, so si še vedno privoščili izvenzakonske sladice. A zakoni so trajali.

Cela moja generacija mater in žena je želela, hotela in delala na tem, da smo se odzvale na zahteve družine tako, da smo dale vse od sebe, da bi le družina ostala eno (danes bi temu rekli, da smo ženske zatajile sebe za interes družine). 

Moralne vrednote smo tudi mi podedovali od svojih staršev in starih staršev. Zase vem, da sem jih tudi od učiteljic v osnovni šoli, kjer so nas učile, kako je treba razrezati jabolko na krhlje in jih razdeliti drugim kot tudi bombončke in ostale dobrote. Kjer so organizirali krožke, so jih vodili boljši učenci in tako pomagali tistim z manj znanja, to sodelovanje, pomoč in povezanost pa se je nadaljevala tudi naprej v gimnaziji in na fakulteti v Ljubljani. Učili so nas empatije, oziranja na druge, pomena skupnosti ... Hočem povedati, da so tudi moji slovenski kolegi na faksu imeli človeško globino in dušo. Pomagali so mi, kot tujki, da sem se ujela v novo okolje.

Karakter človeka je bil takrat zelo pomemben. Kultura tedaj je bila močna – imeli smo kakovostna gledališča, opero, filme, televizijo, ki so izobraževali ter dvigovali duh in intelekt. Spomnim se pripetljaja med dvema folk pevkama, ki sta se takrat javno prerekali. Ena je drugi prevzela moža in z žaljivkami sta se obkladali v rumenih medijih. Škandalu je konec naredil ukaz iz najvišje politične instance, ki se je glasil: »Ta primitivizem naj se takoj neha. Noben časopis ne sme poročati nič več na to temo. Spodbujati je treba intelekt, kulturno komunikacijo in višjo raven odnosov. Samo z izobrazbo, z znanjem in dostojanstvom, lahko pariramo svetu.«

Meni se je ta misel zdela uporabna tudi v medosebnih odnosih (tako prijateljskih, kot partnerskih in družinskih z otroki vred). Pa ne samo meni, cela moja generacija mater in žena je želela, hotela in delala na tem, da smo se odzvale na zahteve družine tako, da smo dale vse od sebe, da bi le družina ostala eno (danes bi temu rekli, da smo ženske zatajile sebe za interes družine). Kje je bil tukaj seks? In seksualna revolucija? Seks v tem času in v teh odnosih, kakšen je bil? 


*Kolumna izraža osebno mnenje kolumnistke in ne nujno tudi stališča uredništva.