Kako se spominjate svojega najbolj čarobnega božiča? 

Ne vem, ali je bil kateri »najbolj čaroben«, se mi pa vsako leto ta dan zdi blazno poseben. Ponotranjen, malo mističen. Zdaj imam v mislih prizor, ko sva pred leti s starejšim sinom na božični večer hodila proti stari cerkvici v mestu. Snežilo je, bilo je temno, bele veje smrek na vrtovih so se upogibale pod lučkami in skozi okna brez zaves sva gledala v domove ljudi, ki pripravljajo večerjo … Saj vem, spominja na prizore Deklice z vžigalicami. Ampak midva imava dom. Imava večerjo. Imava družino. Ni to najbolj čarobno? 

V resnici pa z leti spoznaš, da sploh niso tako zelo pomembna darila, ampak se mi v spomin in srce najbolj usedejo slike, pospremljene z vsemi čutili.  

Kaj ne sme manjkati na praznično obloženi mizi? 

To je pa pri meni bolj smešno in kaotično, «a la desperate housewife«« (razočarana gospodinja). Vsako leto znova naberem vse mogoče recepte od Jamieja Oliverja do Nigelle Lawson in na Kitchen24 posnamem vse božične kuharske oddaje, da bi naredila res velik božični meni. In potem se mi ne da in se povabim(o) k mami ali tašči na božično slavje in je vse rešeno. (smeh) 

Najboljše božično/novoletno darilo na svetu? 

Najbolj raznežen odgovor: nedvomno sin, ki se je rodil malo pred božičem. Spomnim se, da sem patronažni sestri prvič odprla vrata z jelko v dnevni sobi in obe sva občudovali prelepega zdravega dojenčka in skandinavske okraske na kraškem boru, prevelikem za naše stanovanje. Če hočete odgovor iz romantične komedije v slogu filma Pravzaprav ljubezen – mimogrede, tradicionalno ga pogledam vsak božič – potem je bil to prstan, ki sem ga rezervirala v zlatarni in božično željo nonšalantno servirala možu. Zgrešil je model. Ampak OK. Sem ga zamenjala in dobila čez dva meseca pravega. (smeh)
V resnici pa z leti spoznaš, da sploh niso tako zelo pomembna darila, ampak se mi v spomin in srce najbolj usedejo slike, pospremljene z vsemi čutili. Od vonja božičnega sejma, ki ga vsako leto obiščem v Avstriji in Nemčiji, do rdečih lic na ledeni vožnji z ladjo po zasneženem Vrbskem jezeru, pa do vrveža na Elizejskih poljanah v Parizu ali klavirskih klasikov, ki sem si jih preigravala, ko sem bila za božič sama. 



Najbolj spodletel poskus obdarovanja? 

Peka piškotov za družino. Načrt je bil seveda romantičen: vsi naj bi dobili božične piškote v prelepih čednih ljubkih škatlah. A je šlo vse narobe. Masa je bila pretrda; še danes ne razumem, ali je bila moka ali sem jo pozabila ali je bilo preveč beljakov ali sem jih sploh ločila od rumenjakov. Potem sta se še dve rundi zažgali, ker sem vmes gledala TV, brala ali »kaj že«, in je bilo užitnih samo še nekaj piškotov. In tisti so stali tam na dragem pladnju sredi mize in nihče jih ni hotel. Nato so šli prazniki mimo. (smeh) 

Letos sem še posebno počaščena, da bom tudi sama med voditelji silvestrskega programa. Tega se izjemno veselim! Obljubim, da bo lepo!  

Silvestrovo – delovno, žurersko, ležerno ali prespano? 

Po kar nekaj žurih v središčih prestolnic, evropskih in domači, po zabavah »na silo« s čudnimi ljudmi, je postala tradicija, da smo za novo leto doma in sami, torej družina. Smo »na easy«, zelo »casual« (sproščeni, brezskrbni) in vseeno praznični. Zabavamo se ob tekmi, kdo bo prvi zaspal in kdo dočakal polnoč, in gledamo silvestrske programe vseh zame »pomembnih« televizij: RAI in druge »Italijane«, malo ORF pri sosedih, malo ZDF pri Nemcih in njihove komercialke, HRT zmeraj občudujeva z Igorjem (možem, op. p.), pa seveda tudi našo televizijo. Letos sem še posebno počaščena, da bom tudi sama med voditelji silvestrskega programa. Tega se izjemno veselim! Obljubim, da bo lepo! 

Izzivi prihodnjega leta? 

Sem skromna. Da bi delala to, kar sem in kar najbolj znam. In da bi me obkrožala ljubezen. Na vsakem koraku.