V zadnjem desetletju smo priča vzporedni rasti pogostnosti diabetesa 2 in predebelosti. Zdaj pa začenjamo videvati tudi vzorec pri ljudeh z demenco: alzheimer se množi vštric s širjenjem diabetesa 2. Nove predvidevanja zdravstvenega stanja ljudi v razvitem svetu govorijo, da bo alzheimer še pred letom 2050 po vsej verjetnosti prizadeval sto milijonov ljudi, kar bo zdravstvene sisteme držav paraliziralo veliko bolj kot epidemija predebelosti.

Bolečina in obžalovanje

»Eno najpogostejših vprašanj, ki mi jih zastavljajo sorodniki alzheimerjevcev na moji kliniki, se glasi: 'Kako se je moglo zgoditi? Kaj je delala narobe moja mati, moja sestra, kaj je zagrešil moj oče, moj brat?'« zapiše ameriški nevrolog in strokovnjak za prehrano dr. David Perlmutter v knjigi Požgani možgani. »V teh bridkih trenutkih v življenju prizadete družine zelo pazim na svoje besede. Sam lahko opazujem svojega očeta, kako iz dneva v dan počasi hira, in to mi je v nenehen opomin, kako mešana so čustva, skozi katere gre takšna družina. Tu je onemogla zamorjenost, tu je bolečina, v katero se meša obžalovanje. A če bi lahko sorodstvu (tudi svojemu) nalil čistega vina, jim povedal vse, kar nam je znano dandanes, potem bi jim moral reči, da sta njihov ljubi, njihova ljuba morda doživljala kaj od naslednjega: tudi če nista imela sladkorne, sta imela visok krvni sladkor, vse svoje dni sta zauživala preveč ogljikovih hidratov, odločila sta se za nemaščobno dieto s čim manj holesterola ali/in imela sta nediagnosticirano občutljivost na gluten, to je beljakovino, ki jo je najti v pšenici, rži in ječmenu.«

V prediabetičnem stanju možganske celice ostanejo brez energije. Glukoze, ki je običajno vir energije za delovanje celic, je sicer v možganih dovolj, ni pa dovolj inzulina, ki možganskim celicam omogoči uporabo glukoze.  

Če ravno nimate glavobolov ali nevroloških problemov, ki so povsem razvidni, potem težko veste, kaj se pravzaprav dogaja v možganih – vse dokler ni prepozno. Ko gre za možgansko bolezen, je pri diagnozi, ki se glasi recimo demenca ali kaj podobnega, težko preobrniti položaj. Dobra novica pa je, da je svojo gensko usodo, tudi če ste se rodili z naravnim nagnjenjem do razvoja nevrološke tegobe, mogoče držati na vajetih. Vendar se boste v ta namen morali posloviti od nekaterih mitov, ki se jih še naprej oklepajo tolikeri, opozarja Perlmutter. Dva največja mita sta: da je nemastna prehrana z veliko OH dobra ter da je holesterol škodljiv.



Oteženo razumevanje sveta

Študija za študijo nam kaže, da visok holesterol znižuje tveganje za možgansko bolezen in krepi dolgoživost. Po istem merilu je dokazano, da so velike količine prehranske maščobe (seveda dobre!) ključne za zdravje in za vrhunsko možgansko delovanje.

»Zakaj ravno sladkorna bolezen tipa 3?« se sprašuje tudi Gašper Grom, diplomirani dietetik in priznan prehranski svetovalec z več kot 20-letnimi izkušnjami. »Ugotovili so namreč, da že pri ljudeh, ki so bodisi v prediabetičnem stanju z že okvarjeno odpornostjo celic na inzulin (taki pogosto sploh ne vedo, da imajo kakršne koli težave), možganske celice ostanejo brez energije. Glukoze, ki je običajno vir energije za delovanje celic, je sicer v možganih dovolj, ni pa dovolj inzulina, ki možganskim celicam omogoči uporabo glukoze. Ker je pri inzulinski odpornosti običajno koncentracija glukoze v krvi visoka, se te možganske celice lahko dobesedno kopajo v hrani, ne morejo pa je izkoristiti, kar v nizu biokemičnih procesov vodi do njihovega životarjenja ali celo odmiranja. Procesi, ki so posledica pomanjkanja energije za možganske celice, vodijo k spremembam, ki jih opazimo kot slab spomin in oteženo razumevanje sveta, ki smo ga pred pojavom simptomov razumeli brez težav.«

Avstralska študija je nakazala, da utegne raven krvnega sladkorja vplivati na možgansko zdravje celo pri ljudeh, ki nimajo diabetesa. 

Krvni sladkor in možgani

Avstralska študija je zajela 249 ljudi v starosti od 60 do 64 let, ki so imeli krvni sladkor v tako imenovanem normalnem razponu. Na začetku študije so jim skenirali možgane in to ponovili po povprečno štirih letih. Pri tistih z višjim začetnim krvnim sladkorjem, pa čeprav še vedno znotraj normalnih vrednosti, se je izkazala večja verjetnost, da se pokaže izguba možganskega volumna v področjih, povezanih s spominom in kognitivnimi spretnostmi. Raziskovalcem se je posrečilo celo upoštevati druge dejavnike, kakršni so starost, visok krvni pritisk, kajenje in uživanje alkohola. Vseeno so ugotovili, da je krvni sladkor, če je na zgornjem koncu normalnega razpona, odgovoren za šest do deset odstotkov možganskega krčenja. Študija nakazuje, da utegne raven krvnega sladkorja vplivati na možgansko zdravje celo pri ljudeh, ki nimajo diabetesa.