Nekdanja voditeljica in urednica oddaje Vizita Alenka Kesar ne skriva svojih partnerskih izkušenj. S soprogom in direktorjem marketinške agencije Adrema Kamenkom Kesarjem sta pri 50-ih, štiri leta po poroki, še vedno zaljubljena do ušes, a tudi njuni začetki niso bili samo z rožicami postlani. Za obema je neuspeli zakon in oba sta v novo zvezo prinesla vsak svoje otroke, kar je predstavljajo tudi mnogo večji izziv, kako prilagoditi skupno življenje. 

A uspeva jima prav zato, ker sta se naučila, da se je o vsaki stvari v partnerstvu potrebno na glas pogovoriti. O tem priča tudi odlomek iz Alenkine nove knjige Druga žena, ki nam ga je razkrila avtorica, napisan pa je zelo iskreno, kot tudi njena celotna izpoved, v kateri Alenka spregovori tako o lepih kot bolečih trenutkih.  


Njena želja je namreč, da bi knjiga odprla oči tudi drugim ženskam, ki se znajdejo pred ločitvijo. »Zdi se mi, da bo ta knjiga odprla del naših življenj, o katerem ne govorimo pogosto, predvsem pa ne odkrito. Ker boli,« nam je zaupala avtorica, ki verjame, da se bo v situacijah, skozi katere je šla kot mama, žena in snaha, našla marsikatera ženska. 

V odlomku, ki je pred vami, se Alenka bori s strahom, da njen novi partner ne bo sprejel njenih hčerk iz prejšnjega zakona. Če bi se s Kamenkom v navalu takšnih čustev zaprla vsak vase in ne govorila, bi se njuna zgodba morda končala veliko bolj žalostno. 


Oprosti mi 

Nekega večera, se spominjam, sem bila zelo utrujena. Počutila sem se, kot bi imela jeklo v nogah, in sem legla, nadvse nerazpoložena. Kamenko me je želel objeti, a sem se umaknila.

»Je kaj narobe?« je vprašal.

»Niti ne,« sem odgovorila, ker nisem bila prepričana, da si želim pogovor.

»To pomeni, da je.«
Molčala sem. Božal me je po laseh.

»Povej,« mi je prigovarjal.

»Ali imaš ti sploh rad moje otroke?« je kar bruhnilo iz mene.

»Če imam kaj?«

»Če imaš sploh rad Neli in Lino.«

»Kakšno vprašanje je pa to?«
»Realno,« sem dejala.
»Seveda ju imam rad.«

»Nisem prepričana,« sem zajokala.

»Od kod zdaj to?« se je začudil.

»Razmišljala sem, da sta moji dve pri tebi na stranskem tiru.«

»Kakšnem stranskem tiru?« je ogorčeno vprašal.

»Seveda razumem, da sta tvoja otroka prva in daleč pred mojima, a če bomo kdaj živeli skupaj, boš z mojima puncama preživel več časa kot s svojima otrokoma in potem bo nadvse pomembno, če ju imaš rad.« Zdaj sem že tulila.

»Alenka, zakaj me to sprašuješ? Ali nisem fer do njiju, sem kaj takšnega naredil?« je poskušal skriti jezo.

»Ne, še preveč fer si do njiju, saj zato pa mislim, da ju nimaš tako rad. Ker si tako pravičniški.«

»Prosim?! Kakšen razlog je pa to?« Videti je bil čedalje bolj razdražen.

»Čustven.«

»Meni se pa zdi, da te muči nekaj drugega. Ali morda ti nimaš rada mojih otrok in si zato to privlekla ven?«

Solze so vrele iz mene. »Kaj si rekel?! Kako moreš!«

»Boli, kajne? No, tako boli tudi mene, ko mi to rečeš.« Vstal je in prijel kljuko.

»Saj veš, kako rada imam tvoja otroka.«
»Vem, zato ne razumem, kako lahko misliš, da jaz nimam rad tvojih.« Odprl je vrata. Ven bo šel, me je prešinilo. Kar šel bo. Ne! 

V tistem sem utihnila. Zdaj sem bila še bolj utrujena. V svojih mislih sem razpadla. Razorožena. Zelo me je bilo strah, da me bo kar zapustil.

»Tako bi rada, da bi ju imel rad,« sem potiho dejala.

Globoko je zavzdihnil. »Alenka, rad ju imam. Tvoji hčerki sta. In super punci. Zakaj ju ne bi imel rad?« Tudi on je zvenel strto.

Spet sem zajokala. Obraz sem zarila v blazino. Nisem in nisem se mogla pomiriti.

»Kaj se je zgodilo, da si nenadoma takšna? Iščeš izgovor, da končaš to zvezo?« je razburjeno vprašal, ne da bi se premaknil od odprtih vrat.

»Kakšen izgovor, nočem stran od tebe!« sem zahlipala. »Samo panika me je zagrabila. Da bosta moji hčerki živeli z nekom, ki ni njun oče, in da ju ne bi imel tako rad, kot si zaslužita.«

Tiho je odvrnil: »Potem sva na istem. Tudi jaz si želim, da bi bila moja otroka z nekom, ki ju ima rad kot njuna mami.«

»Ampak prednost je ravno v tem, da nisem njuna mami,« sem ugovarjala. »Lahko sem njuna zaupnica, prijateljica.«

»In jaz tvojima.«

Končno je zaprl vrata in se vrnil k meni. Dvignila sem se in ga objela.

»Če si ne bova zaupala, nama ne bo uspelo,« mi je prigovarjal.

Takrat sem doumela. Enaki strahovi naju mučijo. Povsem enaki! In pomagava si lahko samo tako, da sva drug drugemu v oporo.
Potegnila sem ga v poljub in si slekla majico. Privil se je k meni in se z ustnicami prižel ob moj vrat. Začel me je poljubljati in šepetati: »Oprosti. Oprosti, ker sem znorel. Ne zmorem z vsemi temi čustvi. Kar pokrov mi vrže. Oprosti mi.«

Vračala sem mu poljube in skozi solze govorila: »Oprosti ti meni, ti meni oprosti.« 


Z Alenko Kesar smo o ločitvi in novih začetkih ter preprekah, ki sta jih premagala s Kamenkom, spregovorili tudi v intervjuju za oktobrsko številko revije Onaplus. Ne zamudite njenega izida 6. oktobra 2020.