Kljub temu, da o monogamiji govorimo z lepimi besedami, jo kujemo v zvezde ideala, kjer je doma čista ljubezen, je skoraj vsak od nas že doživel prevaro. Morda je bil on sam tisti, ki je varal, morda je bil prevaran. Kako je torej sploh mogoče, če so nas polna usta besed, da si želim najti enega za vedno? Za nasvet smo povprašali prof. dr. Svetlano Slapšak, doktorico antičnih študij. V nekem intervjuju omeni adonijo, praznik, pri katerem ženske proslavljajo kratkoživost moške seksualnosti – zabavajo se sredi poletja, obkrožene s forsirano zraslimi poganjki, ki potem venejo v vroči noči. Adonis, na primer, je bil ljubimec boginje ljubezni Afrodite, ubil pa ga je merjasec, ki ga je poslal drugi ljubosumni ljubimec. Ljubimcev in ljubimk torej zgodovina pozna kot listja in trave. »Med pojmi in praksami prevare, zvestobe in svobode je ogromen prostor za razvijanje in seveda zapletanje človeških odnosov,« z vzdihom začne Slapšakova. »Če obstajajo trdni predpisi in nadzor, v najboljšem primeru dobimo vrhunska umetniška dela, v nižjem registru pa številne oblike zatiranja in krivic, tudi nasilja. Posreden dokaz, da monogamija ni ne večna ne naravna, je tudi to, da denimo književno delo danes težko obravnava samo takšno temo: Ana Karenina preprosto ni več možna.«

Zvestoba je priročna

Sodobna družba, predvsem njen Zahod, zelo veliko govori o monogamiji, o zvestobi. Kdaj smo začeli verjeti vanjo kot v veliko dobro? »Začnimo od konca: zvestoba oziroma monogamija je za Cerkev vprašanje tehnike obvladovanja vernikov; kot sredstvo nadzora je enostavno lažja – posebno je učinkovita, ko gre za postavljanje žensk v podrejen položaj. Monogamija kot del predpisanega paketa krščanske zakonske zveze je pomembna za regulacijo, pri kateri so ključni zakoniti potomci, torej posest, kapital, družbeni položaj ... In vendar to ni omejevalo promiskuitete v višjih slojih – denimo prakse, da imaš ljubico ali ljubimca, rednega ali več njih. Monogamija v današnji konservativni obliki je bila izmišljena predvsem za delavski razred v 19. stoletju za omejevanje in nadzor rojevanja, potem pa še za druge sloje iz istih razlogov – nadzor prebivalstva, števila vojakov itn. 'Zvestoba' kot moralna zahteva, ki pokriva tudi področje seksualnosti, ustreza vsakemu sistemu, ki uvaja kontrolo in nadzor – zato jo najdemo v najrazličnejših oblikah: saj nas trgovci tudi nagrajujejo za zvestobo, mar ne?« 



Zvesti kot ptiči

Ljudje se, ko smo v dvomu glede tega, kako si razložiti določene nagone v človeški vrsti, radi obrnemo k živalim. A tam ne najdemo veliko utehe. Mormoni, ptiči, ki jih je najti ob obalah Atlantskega oceana, recimo vse življenje živijo samo za enega. Vsako leto se vračajo na isti kraj, ko pa pride dete, oba starša enako zavzeto skrbita zanj. A tudi tukaj ne gre najti razlage za človeško potrebo po promiskuiteti. Kje smo potemtakem sploh ljudje? »Živalski svet daje primere za vse – heteroseksualnost, enopartnerstvo, promiskuiteto, zvestobo: vse primerjave so plehke, dokler nimamo osnovnega, splošnega, zakonsko podprtega odnosa do živalskega sveta, ki ga lahko formuliramo kot ohranjanje življenja. Če hočete denimo – odnos do medvedov v Sloveniji, kot ga kažejo zadnji primeri, govori o kruti in brezsrčni družbi, ki se ne ozira na človekove pravice in ne razume ljubezni.«

Dopuščanje in igrano slepilo

Sodobna zakonska zveza je partnerstvo dveh, ki hočeta živeti skupaj po svoji svobodni izbiri. V zakonu pa, to vemo, se godi čuda stvari. Ženske, tako raziskave, možu laže odpustijo prevaro (torej spolni odnos z drugo osebo), kot bi jo on njej. Menda je tako, ker dajo prednost, one, drugim stvarem, t. i. občutku varnosti, domu itn. »Ženske kot 'drugi' v patriarhalni družbi posegajo po vseh možnih strategijah potlačenih, denimo odpuščanju, igranem slepilu,« pravi Svetlana. »Kulturni vpis ženske v patriarhatu to predstavi kot 'naravo ženske'. Razen neposredne in javne akcije, torej politike, ženske zoper takšno togo naracijo zmeraj lahko uporabijo ironijo in blasfemijo kot diskurzivno orodje.«

Seksualna premoč

Ljudje, ki so ostali v zvezi s težkim srcem monogamni, radi zase rečejo, da so ostali zvesti, ker so bolj ozaveščeni, odgovornejši, kulturno više razviti od onih, ki ali pogosto menjujejo partnerje ali pa si ne znajo predstavljati biti z enim človekom vse življenje. »Takšna teza skriva rasizem: ali to res pomeni, da ljudje, ki so poligamni, ker živijo v takšni družbi, sploh ne morejo imeti omenjenih kvalitet? Seveda je problem v tem, da mislimo predvsem o moških. Poliandrija ni termin, ki bi ga večina prepoznala, označuje pa samo nasprotje poligamiji – ženska, ki si privošči več moških. Poligamija je namreč enako prilagojena patriarhatu kot monogamija – v obeh primerih gre za želeno, sicer neobstoječo seksualno premoč moškega. In to zamišljeno nadomestilo moške premoči se 'izlije' v področje družbenega in s tem tudi poligamija nujno postane represivna.«

Na vprašanje, ali si lahko zvest in poligamen hkrati, pa Slapšakova odgovarja, da je povezava enako arbitrarna, torej prepuščena svobodnemu odločanju, kot monogamija. Na žalost je napočil čas, ko bo moral vsak zase najti svoj prav. Najlaže bi bilo obsoditi eno, pohvaliti drugo. A čebelic za primerno vedenje menda ne dajejo več.