Zlatan in Mirza Ljubijankić: Vse je v glavi. Tako se je odločila mama

Na pogovoru se dobimo v lokalu pred medijsko hišo Pro Plus, ki je njun izdelek uvrstila v oddajo Štartaj Slovenija. Trenutno ponujata tri okuse svoje brezalkoholne pijače, imenovane BeLife – klasičnega, limonsko travo z ingverjem in malinovega, četrti, konopljin, pa trenutno ni na voljo. Pozimi napovedujeta nov okus, ki bo namenjen krepitvi odpornosti. Zlatan si med intervjujem privošči kombučo z ingverjem. Ali brata vsak dan pijeta svoj proizvod? »Iskreno povedano, ne! Kovačeva kobila je pač bosa,« se navihano nasmeje Mirza in nadaljuje: »Kombučo pijeva, ko nama prija. Sam jo imam denimo rad ob hrani, saj se ta laže prebavi in mi ne daje več občutka obteženosti oziroma utrujenosti.« Včasih že v postopku izdelave v proizvodnem obratu popijeta najmanj liter pijače, ko jo preizkušata, pojasnita.

Šolski sistem in resničnost

Oba brata sta ekonomsko izobražena. Zlatan ima diplomo iz ekonomije, Mirza je naredil srednjo ekonomsko šolo, študij pa opustil zaradi resnega predajanja novemu poslu. Na vprašanje, koliko jima je sama šola pomagala pri uspehu, se široko nasmejeta in odkimata. »Žal, ne kaj dosti. Niti davkov ni znal plačati,« Zlatan pogleda Mirzo, ki pokima ter doda: »Mi je pa všeč, da me zdaj prav šole vabijo na predavanje, da bi predstavil primere iz resničnega življenja in bi si znali dijaki bolje predstavljati, kako se stvari streže. Težava je v tem, da predavatelji povemo svoje in odidemo, šolski sistem pa ostaja enak.«

Neprecenljive izkušnje iz tujine

Predvsem delovne izkušnje v tujini, ko se je moral spoprijeti tudi z nemalo neprijetnimi okoliščinami in neuspehi, so Zlatana opolnomočile za vsakodnevne izzive, saj, kot pravi, nimaš druge izbire – ali te nekaj okrepi ali ubije. Želi si biti kar najboljši vzor svojemu mlajšemu podjetnemu bratu in mu pomagati na poti osamosvojitve s konkretno socializacijo. Prav zato ga je že v srednji šoli spodbudil, naj gre potovat sam: »Nekega dne je želel ponovno priti k meni na dopust na Kanarske otoke, pa sem mu rekel, ker grem tudi sam redko dvakrat na dopust v isti kraj, naj si raje privošči kaj drugega zunaj cone udobja. Kupil sem mu vozovnice in mu predlagal še malo potovanja po Evropi; tako je šel iz Trsta v Rim, od tam v Romunijo, od koder bi moral odpotovati v Beograd ter nato do Sarajeva in nazaj domov. Spominjam se njegovega klica, ko nenadoma ni bilo več nikakršne povezave z vlaki.« Nizanje spominov nadaljuje Mirza: »Znašel sem se pred velikimi zaprtimi vrati. Sredi mesta sem sedel na tla in začel jokati. Poklical sem Zlatana in rekel je, naj se zberem in malo pomislim, kako tamkajšnji prebivalci pridejo do meje. Res sem našel več povezav z avtobusom in uspelo mi je nadaljevati pot.« Zlatan ga po očetovsko dopolni: »V življenju prepogosto vidimo le eno pot, tisto neposredno, v resnici pa lahko do istega cilja pridemo po več drugih postajah. To sem ga poskušal naučiti. Ni mi bilo lahko pri srcu, a mi je oziroma mu je uspelo. Na potovanju je pridobil neprecenljive izkušnje!«

Mama je njihov general

Bratov Ljubijankić niso okrepile le praktične izkušnje v tujini, temveč tudi bolezen obeh staršev, o kateri pa po izpostavitvi v oddaji Štartaj Slovenija ne želita več natančno razlagati. Z ranjenostjo v očeh nam zaupata le, da očetu ne kaže najbolje, saj je kljub čistemu črevesju kemoterapija pustila precej negativnih posledic na drugih delih telesa, a se bori; mama, ki ima osteoporozo, pa je po Mirzovih besedah najmočnejša ženska na svetu: »Ona je naš general. Oči ima srečo, da ima takšno ženo.« Zlatan pokima: »Pri mamici ne opazimo, da je bolna; tega sploh ne pokaže. Bolezen ima pod nadzorom. Vse je v glavi, tako se je odločila. Živi življenje, redko tarna, ves čas je pozitivna.« Prav materinska ljubezen in silna moč oziroma borbenost na brata Ljubijankić najmočneje vplivajo in ju usmerjajo na poti do uspeha. Zanimivo, da se tudi kombuči po enem od poimenovanj pravi mama.

Slovenija deset let za Ameriko

Zlatan dobro pozna industrijo osvežilnih pijač, saj je bil vrsto let del nje kot vodja distribucije oziroma prodaje smutijev. Jedrnato opiše prodor njune kombuče na slovenski trg kot bolj zdrave alternative v siceršnji ponudbi pijač: »Vedela sva, da so kombučo že poskušali delati, obstaja tudi uvožena, ki je pasterizirana, a midva sva rekla, da bova naredila pravo tradicionalno. Z bratom sva ujela pravi trenutek; sicer smo v Sloveniji razvojno deset let za Ameriko.« Prav v Ameriki, v Čikagu, je Zlatan izvedel za kombučo od nekega učitelja joge; tudi Zlatanova žena poučuje jogo. Tam je bila ta pijača med prehransko ozaveščenimi ljudmi prava uspešnica, čeprav vsebuje malo sladkorja. »Pa saj sladkor, če je naraven in ga ni preveč, sploh ni težaven. Midva v pripravi kombuče uporabljava navadnega belega, konkretno gre pri njej za fermentiranega. Kdor je športno dejaven, lahko te kalorije povsem pokuri, večji problem so umetna barvila in konzervansi, česar telo ne prepozna in zato si napihnjen. Te snovi se v tebi nabirajo kot smeti,« Zlatan opredeli temeljno razliko med običajnimi osvežilnimi pijačami in kombučo, Mirza pa njegove besede še poudari z zgovorno primerjavo: »V kokakoli je 11,2 grama sladkorja, v naši kombuči pa le 2,1.«

Iz kombuče celo oblačila in kruh

Kombučo, ki ji Rusi pravijo čajna goba, naj bi pripravljali že naši predniki pred 2000 leti. Miti pravijo, da predvsem na Daljnem vzhodu ali prav na ozemlju današnje Rusije. »O njej kroži veliko mitoloških zgodbic, ena pravi, da je nekje v Rusiji še vedno vas, v kateri so vsi prebivalci večno mladi in nikoli ne zbolijo, menda prav zato, ker pijejo kombučo,« se nasmehne Mirza. Z ene zadnjih promocij se rad spomni približno 65 let stare gospe, ki je prišla do njiju in dejala: »Joj, fanta, prav takšno pijačo je delala moja babi in me spominja na mladost!« Zlatan navrže zanimivost, da iz kulture kombuče nekateri delajo celo obleke, denimo pelerine, s 100 ml fermentirane kombuče pa je mogoče nadomestiti kvas in speči kruh: »Lahko uporabite tudi našo klasično različico. Veliko ljudi me sprašuje, ali lahko dobijo gobo, torej osnovo za izdelavo kombuče, pa jim svetujem, naj kupijo našo klasiko, jo zlijejo v kozarec, ga pokrijejo, počakajo, pa bodo vzgojili svojo kulturo.« Slovenska kombuča, ime BeLife je izbrala Zlatanova žena, po besedah bratov Ljubijankić v primerjavi s konkurenčnimi iz tujine ni le cenejša – za stekleničko je treba v vseh Intersparih po Sloveniji odšteti 1,99 evra – temveč tudi ni pasterizirana, kot so nekatere druge. »Prave, pristne kombuče morajo biti v hladilniku,« še poudari Zlatan.

Gobo podariš ali dobiš v dar

Kar zadeva zdravilnost, ima pijača to lastnost prav toliko kot denimo kakšno drugo živilo, ki sicer ni uradno priznano kot zdravilo. Kot rečeno, jo lahko vsak izdeluje tudi sam, pri tem pa je treba paziti na čistočo, da se v procesu fermentacije poleg koristnih bakterij, ki na organizem delujejo blagodejno, ne razvijejo kakšne plesni ipd. V postopku naravne fermentacije ne moreš imeti vedno vsega popolnoma pod nadzorom in se lahko pojavijo neželene snovi. Takrat je treba napitek zavreči. Mirza pove, da je prav pred kratkim, ko je ugotovil, da se pijača ni razvila po načrtih, moral zliti stran kar tisoč litrov, a k sreči je bila druga polovica pridelka v redu. O osnovi, torej sami gobi oziroma scobyju, kot jo imenuje Mirza, velja nekakšno karmično pravilo, da jo moraš podariti ali dobiti v dar; ne smeš je torej kupovati ali prodajati, sicer se prej sfiži in postane neuporabna; dejstvo je, da iz ene gobe brezplačno dobiš deset novih in več. To so tradicionalno počele že naše babice.

Ni poti nazaj, le naprej!

Zlatana ob koncu pogovora vprašamo, kaj se je pomembnega naučil od mlajšega brata. »Sem človek, prvenstvo usmerjen k doseganju ciljev, k osredotočenosti nanje, pri čemer lahko povsem pozabim nase. Mirza pa me je naučil, da ni nič narobe ali je celo kdaj nujno, da na stvari pogledaš bolj sproščeno in se prepustiš toku dogajanja.« Mlajši brat ob njegovih besedah pokima, da ga rad kdaj sočno okrca in spodbudi k stvarem, ki jih je od nekdaj rad počel, denimo igral košarko, medtem ko je sam strasten nogometaš. V sorodu z znanim nogometašem Zlatanom Ljubijankićem sicer nista, res pa je, da se njegov in njun oče poznata, še izvemo.

Nasveti za mlade podjetnike

Brata Ljubijankić mladim podjetnikom v Sloveniji oziroma Evropi polagata na srce kopico nasvetov, ki jih upoštevata tudi sama. »Vse je odvisno od tebe, in ne od sveta, v katerem si! Nikoli ne obupaj!« pravi Zlatan, Mirza pa: »Pravo priložnost zajemi, zagrabi na polno! Brez neuspehov ni napredka. Kadar si na tleh, si predstavljaj zmagovitega sebe čez deset let! Ni poti nazaj, le naprej, sploh če si že nekaj naredil in se trudil!« Zadnjo misel sta pogosto slišala in še slišita pri mami, ki tudi kdaj udari po mizi, če je treba, nam še zaupata z nasmeškom in leskom bojevite hvaležnosti v očeh.