Žiga X. Gombač, pero, ki ga poznajo otroci, a tudi njihovi starši, ki jih z njegovimi besedami zazibajo v sen. Znak zlata hruška so prejele njegove Živa in antični rojstni dan, Živa in skrivnost mumije, Skrivnosti mladih levov in Zgodovina Slovenije v stripu, Moja abeceda, Gobčko in Hopko. Ko sta ga A1 Slovenija in Prvi program Radia Slovenija povabila k sodelovanju v projektu Lahkonočnice, se je z veseljem odzval. 

Bogata zgodovina slovenskih pravljic za otroke nas uči, da so njihovi bralci zahtevni. In prav je tako, saj človeka čisto prve črke, trdno vezane, usodno spremljajo v življenje. Kaj vas vodi pri pisanju pravljic, Žiga?

Ko se lotiš pisanja za otroke, se moraš najprej zavedati, kako izjemno odgovorno je to početje. Otroci so najbolj občutljiva skupina bralcev, saj se še oblikujejo, rastejo; s knjigami vstopaš v njihov proces socializacije, ustvarjanje pogleda na svet. Danes imajo na razpolago veliko hipnih vsebin, a ob njih tudi bolj premišljene, preudarne. Na srečo obstaja mnogo staršev, ki znajo razlikovati med »hitro hrano« in kakovostjo, zato me za slovensko pravljico ne skrbi. 

Ko sem prvo pesem objavil v šolskem glasilu, so bili mnogi presenečeni. Fant, ki se nenehno podi po hodnikih, piše?! Presenečeni so bili tudi, ko so ugotovili, da vsak mesec ob četrtkovih popoldnevih nastopam s pravljicami. Takrat sem imel okoli 12 let. 



Ko sem bil otrok, sem imel precej manjšo izbiro, kot jo imajo danes. A to ni bilo slabo, saj sem bil, če omenim samo risanke, izpostavljen odlični oddaji Živ žav. Obenem nam je otrokom radio ponujal fenomenalno interpretirane pravljice, od katerih znam nekatere še zdaj na pamet. Tista stara verzija Pekarne Mišmaš, rimana Štirje fantje muzikantje, da o Piki Nogavički, ki sem jo poslušal na gramofonu, niti ne govorim! Ah, pa moram! Z njo sem potoval; samo oči sem zaprl in že sva pohajkovala. Jaz in superjunakinja, ki ji ni bilo težko, če je bilo treba, prebutati fante. (Smeh.) 

Morda se pri pisanju za otroke prav zato tako zelo trudim. Ker želim na svoj način povrniti vse lepo, kar so mi v otroštvu dali pisatelji in pisateljice. Knjiga mi je ponujala zavetje, odkar pomnim. Velikokrat sem, ko so starši mislili, da že spim, pod odejo bral Otok zakladov, Rokopis iz Xanaduja in podobne. Zavedam se, kaj vse so mi kot otroku dale zgodbe. Pišem, ker se želim zahvaliti, ker želim dati naprej.

Lahkonočnice niso samo pravljice, so čudovite ilustracije, so vrhunske interpretacije. Za ta projekt ste jih napisali že več kot deset. A ena med njimi je še prav posebna, mar ne?

Res je. Pravljica Adam in njegova tuba v sebi nosi velik del mene. Res je, da lahko za vsako, ki sem jo napisal, rečem, da je v njej malo mene, a morda v tej še več. Pripoveduje o fantu, ki ga bližnji sprva niso razumeli. Niso znali prepoznati čisto njegove ustvarjalnosti, dokler jim ni dokazal, kaj je tisto, kar je resnično on. Če nekaj v tebi tli tako močno, kot je v Adamu tlela njegova želja, potem te z njo sčasoma sprejme tudi okolica. 



Adam je v zgodbi otrok cirkuške družine Prevalski, ki kar ne more dojeti, da otroka ne zanima, kar zanima vse, akrobatsko življenje. No, vsem je pokazal, kako želi živeti, in sicer da igra tubo. Kaj je bila vaša »tuba«?

Zagotovo pisanje. Ko sem prvo pesem objavil v šolskem glasilu, so bili mnogi presenečeni. Fant, ki se nenehno podi po hodnikih, piše?! (Smeh.) Presenečeni so bili tudi, ko so ugotovili, da vsak mesec ob četrtkovih popoldnevih nastopam s pravljicami. Takrat sem imel okoli 12 let. S knjižničarko sem izbral pravljico in jo nato pripovedoval drugim otrokom. Čeprav sem že zelo zgodaj čutil, da si želim nekoč napisati čisto svojo knjigo, številni te moje želje niso jemali resno. Morda je bila zame usodna tudi pesem Čaša nesmrtnosti Antona Aškerca, ob kateri sem začutil, da je res, kar pravi, in sicer da človeka svet sodi po njegovih dejanjih. In če želiš, da za tabo ostane tvoj glas, ni ničesar boljšega od knjige. Čeprav sem jih do zdaj napisal že veliko, je vsaka zame kot prva.

V knjižnico ste začeli redno zahajati, ko ste sestrico začeli spremljati k uram pravljic. Je že takrat začela vznikati želja, da bi postali pisatelj?

Gotovo je bilo takrat zasejano seme. V krhkem obdobju odraščanja je bila knjižnica moj dom. Hodil sem med policami, brskal med naslovi. Ko so mi knjižničarji kdaj pojasnili še kakšne dodatne poglede prebranega, mi kaj povedali tudi o tem, skozi kakšno trnovo pot je moral določeni pisatelj, sem bil strašansko navdušen. Ob prebiranju knjig sem velikokrat očaran spoznaval, kako vse je mogoče premetavati besede in stavke. Spraševal sem se, kje tičijo vzroki izpisanih hrepenenj. Vedno sem bil hiperaktiven, a tudi ko sem bil otrok, sem, kot tudi zdaj, ob branju in pisanju našel mir. Že v srednji šoli, ko sem pisal pesmi, me je gnalo, da jih moram nekoč objaviti. Saj je lepo, če človek piše zase, sem si mislil že tedaj, a lepo bi bilo, če bi jih prebrali tudi drugi. Če so že tako veliko dale meni, sem si mislil, jih bo morda s hvaležnostjo sprejel še kdo. No, pesniške zbirke še vedno nisem izdal, a sem ves ta čas namenil prav pravljicam, tisti moji prvi ljubezni, s katero se je vse začelo.