Katere so najpogostejše napake, ki jih novopečeni starši delajo(-mo), vendar prav po nepotrebnem?

Morda je največja težava staršev, ko dobimo prvega otroka, da sploh razmišljamo o pravilih in napakah. Mislimo, da je skrb za dojenčka dobro opisana v priročnikih, navodilih in receptih. Takšen pogled na svet se zdi lažji, posebno materam, ki se v nasprotju z materami v človeški zgodovini ne morejo več toliko zanesti na pomoč izkušenejših prednic. Ženske smo v sodobni družbi izgubile veliko materinskega znanja o skrbi za novorojenčka, kako naj bi se odzival, dojil, prebujal, kaj vse naj bi potreboval. Strokovni nasveti so nam delno resda v pomoč, toda neredko so vir mitov in zmot, denimo tedaj, ko nam govorijo, da se mora novorojenček dojiti največ deset minut na vsaki dojki, da se hrani na redne triurne razmike, da so podoji obroki in da mora popiti določeno količino mleka, da sit zaspi. Nič od tega ni res. Novorojenček najbolj potrebuje varno naročje, ne le vsake tri ure, ampak sprva skoraj nenehno. Naročje matere in domačih mu daje občutek udobja, varnosti in ljubezni. Dojka pa je njegova nadomestna popkovina, dojenje ga pomiri in uspava, največkrat ga sploh ni mogoče odložiti v posteljico, saj lahko večinoma drema v tesnem telesnem stiku. Urniki in omejevanje časa podojev ovirajo dojenje, materam povzročajo stisko, tudi poporodno depresijo. Otrok je nemiren, saj potrebuje naročje. V posteljici ne sliši bitja srca in šumenja žil, ki ju je mesece poslušal v maternici.



V poplavi nasvetov in napotkov, kako slediti novorojenčku, je pomembno samo eno: uživajmo z njim, pri tem naj nas vodijo njegovi občutki in seveda odzivi.

Odzivanje na otrokove potrebe je ključno. Kar se tiče uživanja in občutkov pa … Tako se lahko odziva izkušena mati, ki je vse že preizkusila. Za prvorodke so to največkrat prazne besede, saj so prvi tedni zelo naporni. Otrok je povsem odvisen, njegove potrebe so nepredvidljive. Mati nanje ne more biti zares pripravljena. Življenja z dojenčkom se šele uči, zato je tudi čustveno labilna. Vsak jok hitro pripiše pomanjkanju mleka, čeprav dojenčki jokajo iz nešteto razlogov, le zelo redko v povezavi s količino mleka. Občutljiva je tudi za kritike, da bo otroka razvadila, kadar ne ravna tako, kot so s svojimi otroki ravnali drugi. Pomembno je, da posluša sebe, ne drugih. Izogiba naj se ljudi, ki ves čas nekaj sprašujejo in nato izražajo svoje dvome. Očetje so pogosto manj vodljivi, zato so materam v veliko pomoč – dajejo jim moralno oporo in varujejo krhko zasebnost mlade družine.

Dojenčki ne izsiljujejo in niso razvajeni. Njihove potrebe po telesni bližini so pristne, resnične in iskrene. Problem so navade razvite zahodne družbe, ki so se močno oddaljile od bioloških potreb dojenčkov. 

Razčistiva: ali dojenčka razvajamo, če ga nosimo, zibamo, objemamo, se z njim pogovarjamo, mu nudimo vso pozornost?

Novorojenčki ritma ne morejo prilagoditi odraslim. Pomislite na to, če se zaradi neuspelih poskusov uspavanja ali stresnega urnika počutite kot neuspešni starši. Tedaj vas najbrž prizadenejo pripombe, da ste dojenčka že razvadili. To ni res. Dojenčki ne izsiljujejo in niso razvajeni. Njihove potrebe po telesni bližini so pristne, resnične in iskrene. Problem so navade razvite zahodne družbe, ki so se močno oddaljile od bioloških potreb dojenčkov.



Na čem se razvija ljubezen med starši in otrokom?

Starševstvo ni skupek pravil. Je ljubeča in včasih zelo naporna pot, na kateri se iz napak veliko naučimo. Otrok uči nas starše in mi učimo otroka, povezava med nami pa je brezpogojna ljubezen.