Vaša žena mora najprej odrasti

Odgovarja:

Psiholog je verjetno menil, da mora žena sama spoznati, da ima težave in potrebuje pomoč. Z drugimi besedami pravimo, da mora doživeti uvid v lastno situacijo, torej zavestno občutiti svojo stisko in si želeti, da se reši težav. Šele takrat bo sposobna poiskati pomoč, jo sprejeti in se dejavno vključiti v terapijo. Kdaj se bo to zgodilo in ali se sploh bo, ne vemo. V trenutnem stanju bi bil vsak pritisk nanjo, naj si poišče strokovno pomoč, odveč. Izberete lahko le primeren trenutek in ji to obzirno namignete, nikar pa je v nič ne silite, ker je lahko rezultat takšnega ravnanja ravno nasproten, kot želite. Pred bolečo stvarnostjo se je obdala s psihološkimi obrambnimi mehanizmi, ki ji uvida ne dopuščajo. Sama sebi in vam verjetno zanika svoje težave, jih minimalizira, morda jih tudi projicira v koga drugega. Uporablja lahko en obrambni mehanizem ali več – so njeno zatočišče. Tako ravna, ker ne more drugače. Če se bo njena notranja stiska stopnjevala, bo morda prišla do točke, ko se bo obramba sesula, in takrat ji bo dana možnost, da naredi kaj zase. Tedaj bo potrebovala pomoč strokovnjaka, ki ji bo v oporo in jo bo vodil v procesu terapije. Ob tem je tudi vaša vloga nenadomestljiva.

V pismu ste opisali le vedenje vaše žene. O njenem življenju v mladosti niste napisali ničesar. Njen odnos do prijateljice in njena dejanja dajejo misliti, da je bila v otroštvu hudo prikrajšana za ljubezen. Starši ali skrbniki ji niso bili sposobni dati dovolj občutka sprejetosti, topline, ljubezni, da bi lahko vstopila v odraslo življenje dovolj dobro opremljena za zdrave odnose v prijateljstvu ali partnerstvu. To, kar vaša žena čuti do prijateljice, ni pravo prijateljstvo. Od nje je čustveno odvisna, prilepila se je nanjo, hoče jo le zase, je posesivna in ljubosumna na njenega otroka. V tem se izraža njena nepotešena potreba po ljubezni. Ker prijateljica ne more zadovoljiti njenih čustvenih potreb, ji je za nadomestek še hrana. Verjetno se, vsaj nekoliko, podobno vede tudi do vas, a se tega doslej niste zavedali. Vaša žena je še vedno majhen, nebogljen otrok, ki joka in si želi starševske ljubezni. Zato si tudi ne želi imeti otroka. Čuti, da bi ga doživljala kot tekmeca v boju za vašo ljubezen. Zanjo bi bil obremenitev, ki je ne bi zmogla. Kako naj mu da tisto, česar sama nima, tisto, za kar se vsak dan znova bojuje in si prizadeva, da bi dobila? Otrok ne more imeti otroka in vaša žena mora najprej odrasti. Vi ji seveda lahko pomagate tako, da ste do nje ljubeči in pozorni, lahko ji pomagate spoznati težave, vendar mora ona dati pobudo. Zato je vendar po svoje vse odvisno le od nje same.