Razumevanje, da sladkor ni le žlička kristalov h kavi, temveč dodatek vsakemu predelanemu živilu ali pijači – da bi bil proizvod okusnejši in bi šel bolje v prodajo –, bo pomagalo k oblikovanju novih rutin, ki našega telesa ne bodo zastrupljale. 

Študije na podganah so pokazale, da so bili njihovi možgani po le 21 dneh uživanja sladkorja tako zdelani, kot bi bili po zlorabi katere koli druge droge. 

S čim judovski mohel (obrezovalec) otroku ublaži bolečino pri tem obredu?« v knjigi Oprani možgani vpraša ameriški pediater endokrinolog dr. Robert H. Lustig, tudi profesor na Univerzi v Kaliforniji v San Franciscu. »Dudo mu pomoči v vino. Kaj pa blaži bolečino, ko taisti postopek izvaja porodničar v bolnišnici? V tem primeru dudo pomočijo v 24-odstotno superkoncentrirano sladkorno raztopino, ki v možganih aktivira dopamin in opioide.«



Da je svet nor na sladkor, je jasno. Še več. Na tem planetu ni niti enega naroda, etnične skupine ali plemena, ki ne bi razumelo, kaj je sladko. »To ima evolucijske korenine,« nadaljuje avtor, »kajti na planetu prav tako ni niti enega živila, ki bi bilo hkrati sladko in strupeno. Dokler so plodovi jamajške bligije še nezreli in ne sladki, vsebujejo hipoglicin, ki povzroča zastrupitev z bruhanjem in je lahko smrtno nevaren. Ko pa ti plodovi dozorijo, se ves hipoglicin v njih presnovi in postanejo nenevarni – še več, so jamajška nacionalna jed, priljubljena doma in znana po vsem svetu.« 

Vreča bombonov in njena močna gravitacija

Pred drugo svetovno vojno je bil sladkor dragocena začimba, nekaj, kar dodate v kavo ali čaj. Kmalu pa je rafinirani sladkor postal droga za najširše množice. Kako usoden je za nas, nam kot vedno pomagajo razumeti glodavci. Obožujejo ga tudi podgane. Če jim ga daste le kanček, bodo hotele vedno več. Če jim ga omogočite piti po mili volji, bodo povečale vnos sladkorja in se nezmerno nacejale s sladkorno vodo, da bi zadovoljile rastočo potrebo. Nevroznanstvenica Nicole Avena z univerze Columbia je dokazala, da je bilo podganje jedro akumbensa (nagrajevalnega sistema v predelu možganskega debla) po le 21 dneh uživanja sladkorja tako zdelano, kot bi bilo po zlorabi katere koli druge droge. 

Nič takega nimamo vnaprej programirano v možgane, kar bi povzročalo željo po zaužitju sladkarije, vsakič ko recimo zagledamo polno vrečo bombonov. A ko se možgani enkrat naučijo, da bomboni vsebujejo slastni sladkor, bodo začeli pričakovati njegov odmerek. In potem se nam bo zazdelo, da nas kar samo vleče k tisti vreči. Če na koncu bombona vendarle ne zaužijemo, bomo razočarani. In kaj zdaj, ko vemo, da je sladkor povsod in da smo od njega odvisni? Spremeniti moramo svoje navade, a pred tem vedeti, kako nastajajo.

Strašna moč navad

Znanstveniki so proučevali možgane alkoholikov, kadilcev in oseb, ki se kompulzivno prenajedajo, ter merili, kako se spreminja njihovo nevrološko stanje – razmere v možganih in pretok nevrokemikalij, ko se koprnenje razvije in vgradi. »Posebno močne navade,« sta zapisala raziskovalca z univerze v Michiganu, »povzročijo reakcije kot pri odvisnostih: želja se okrepi v obsesivno koprnenje, ki lahko v možganih vključi avtopilota, celo nasproti izjemno močnim zadržkom, kot so izguba ugleda, službe, doma in družine,« nam v knjigi Moč navade pojasni Charles Duhigg, s Pulitzerjem nagrajeni novinar časnika The New York Times. 

Pa vendar to koprnenje nima popolne oblasti nad nami. Obstajajo mehanizmi, ki se nam pomagajo upreti skušnjavam. Toda da premagamo navado, moramo spoznati, katero koprnenje jo poganja. Če se ne zavedamo pričakovanja, potem nemočno begamo ob tisti vrečki bombonov, h kateri nas vleče nevidna sila.

Kako se spremenijo navade?

Na žalost ni pravila, ki bi vsakomur jamčilo uspeh pri spreminjanju navad. »Vemo, da se navade ne dá odstraniti, pač pa jo je treba zamenjati z novo,« poudari Duhigg. »Vemo tudi, da so navade najbolj gnetljive, kadar se držimo zlatega pravila, da ohranimo isto iztočnico in nagrado ter mednju vstavimo novo rutino. Vendar to še ni dovolj. Da se spremenjena navada ohrani, mora človek verjeti, da je sprememba mogoča. Največkrat je za to potrebna pomoč skupnosti.«

Če se želite odvaditi nenadzorovanega udinjanja bogu sladkorja, najprej pomislite, zakaj sploh sredi dela vstanete in sežete po njem, čeprav ste pravkar pojedli kosilo. Potem poiščite koga, s katerim lahko namesto tega raje izmenjate besedo ali dve, še bolje človeka, ki se spopada z enakimi preizkušnjami kot vi. Počasi bo nekaj, kar se je prej zdelo nemogoče, spremenilo v rutino, ki bo ublažila tudi nepotrebno hrepenenje. Ne pozabite, da nam telo vendar nenehno daje odpustke, a da obenem ni nobene potrebe po tem, da njegovo dobrohotnost predolgo izkoriščamo.