Visok odstotek tistih, ki jim uspe izgubiti telesno težo, jo po zaključku diete spet pridobi nazaj. Ob tem se pogosto pojavi še večje nezadovoljstvo, samopodoba se močno poslabša, občutki krivde in nemoči postanejo še močnejši. Vse bolj se zavedamo, da je formula hujšanje = manj hrane + več gibanja, pomanjkljiva, ter da je potrebno vključiti še dve spremenljivki: hujšanje = manj hrane + več gibanja + motivacija + osebnostna sprememba. 

V ozadju povišane telesne teže je namreč pogosto čustveno prehranjevanje. Gre za dejanje, katerega namen ni potešiti fizične potrebe po hrani in omogočiti pridobivanje energije za vsakodnevno delovanje, temveč za hranjenje, ki ublaži psihično stisko in pritiske vsakdanjika. Tisti, ki odkrivajo, da se prehranjujejo čustveno, povedo, da dostikrat občutijo nekakšno 'psihično lakoto', katero tolažijo s hrano. Z namenom, da utišajo ali potlačijo določeno neprijetno čustvo, največkrat posežejo po nezdravi hrani ali sladkarijah. 



Obstaja kar nekaj namigov, ki izdajajo, kdaj gre za čustveno in ne fizično lakoto. Čustvena lakota se pojavi nenadno, je zelo močna in mora biti zadovoljena takoj. Ne občuti se fizično, gre bolj za nekakšno hrepenenje, neredko po specifični hrani. Pogosto se zdi, da nad količino hrane, ki jo pojemo zaradi čustvene lakote, nekako nimamo kontrole, lahko se ustavimo šele, ko začutimo močno bolečino v želodcu, takšno prehranjevanje pa vodi v težke občutke sramu, krivde in obžalovanja, ki se pojavijo po koncu 'obreda'. 

K večji možnosti za prehranjevanje, ki nima namena (zgolj) potešitve fizične lakote, utegne prispevati kar nekaj faktorjev:

  • STRES – ko smo pod stresom, se zviša kortizol, zato se pojavi želja po hrani, katera nam bo dala energijo ali prinesla užitek (večinoma hrana močnih okusov ali/in visokih kaloričnih vrednosti).
  • POTLAČEVANJE ČUSTEV – ko se pojavijo močni občutki, katerih ne želimo občutiti, jih poskušamo s hrano utišati oziroma potlačiti. Pogosto gre za neprijetne občutke, kot so jeza, žalost, sram, krivda, osamljenosti, strah, tesnoba...
  • IZOGIBANJE NEPRIJETNIH MISLI – hrano lahko uporabimo kot distrakcijo, namesto, da bi se ukvarjali z iskanjem rešitve določenega problema, se s hrano izogibamo premišljevanju o nečem, kar nam ni prijetno.
  • DOLGČAS ALI OBČUTEK PRAZNINE – v kolikor se soočamo z dolgočasjem ali občutki notranje praznine, lahko hrana zapolni prosti čas, nekaterim predstavlja celo hobi ali kratkočasni konjiček.
  • NAVADE IZ OTROŠTVA – če so nas starši tolažili, kaznovali ali nagrajevali s hrano, se ti vzorci prenesejo v odraslost, včasih se prehranjujemo na določen način tudi zaradi prijetnih spominov in nostalgije (npr. peka piškotov z mamo, nedeljski hamburgerji z očetom ...).
  • VSAKODNEVNE NAVADE – pogosto se niti ne zavedamo, da se prehranjujemo na določen način povsem avtomatsko. Navajeni smo recimo jesti le določene jedi, imeti kosilo takoj, ko pridemo iz službe (tudi, če takrat nismo zares lačni), ob priljubljeni oddaji vedno zobamo kokice. Takšno avtomatsko prehranjevanje povzroči, da se ne zavedamo svojih resničnih potreb po hrani in se odvadimo poslušati telo.
  • DRUŽBENI VPLIV – dostikrat uživamo hrano, ker gre za določen obred (npr. ob rojstnih dnevih, praznikih...) in ne zaradi lakote, kar spet vodi do avtomatskega prehranjevanja, brez premisleka o tem, ali telo hrano zares potrebuje. Jemo lahko tudi zato, ker smo v družbi živčni ali ker nas drugi spodbujajo k prekomerni jedači.
  • TRAVMATIČNE IZKUŠNJE IZ PRETEKLOSTI – precej pogosto so v ozadju prekomernega prehranjevanja, čustvenega prehranjevanja ali motenj hranjenja travmatični dogodki iz preteklosti, čustvene, fizične ali spolne zlorabe. Posamezniki pogosto prihajajo do ugotovitev, da jim odvečna telesna teža služi kot nekakšen "ščit" ali obramba, nekaj za čimer se skrijejo pred svetom in jim prinaša občutek varnosti, kateri jim sicer manjka.
  • KAZNOVANJE SEBE ALI BEG PRED ŽIVLJENJEM – včasih, predvsem ob dolgoletnih bojih z odvečnimi kilogrami, posameznik ugotovi, da z odvečnimi kilogrami v bistvu kaznuje sebe (za stvari, katere si zameri, oziroma je njegovo splošno prepričanje, da si ne zasluži biti drugačen). Odvečna telesna teža lahko tudi služi kot izgovor, zakaj ne živi drugače, oziroma kot beg iz aktivnega življenja (npr: »Šele, ko bom shujšal, bom hodil na zmenke, v družbo, zamenjal službo, itd.« ) 



*Več informacij o izhodu iz čustvenega prehranjevanja ter iz težav s povišano telesno težo najdete tukaj, za dodatna vprašanja pa lahko pišete na program.psihodieta@gmail.com ali pokličete na 041 880 933.