Anksiozne motnje so najpogostejše duševne motnje, vsaj enkrat v življenju naj bi za eno od oblik anksioznosti trpelo kar trideset odstotkov ljudi, zato so večini simptomi dobro znani. Stalna tesnoba in zaskrbljenost glede določenega področja ali splošen, razpršen strah, ki vztrajno sprašuje: »Kaj bo če …?« Potenje, vrtoglavica, razbijanje srca, stopnjevanje simptomov v panične napade, ki jih spremlja grozljiv občutek, da se nam bo zmešalo ali da bomo umrli. Izogibanje okoliščinam, v katerih je veliko ljudi, strah pred izpostavljenostjo. Ponavljajoče se neprijetne, obsesivne misli, ki jih poskušamo odgnati s ponavljajočimi se obredi. Občutki otopelosti, zamrznjenosti, prebliski mučnih spominov. Generalizirana anksiozna motnja, panična motnja, socialna fobija, obsesivno-kompulzivna motnja ter posttravmatska stresna motnja so različni obrazi anksiozne motnje, ki močno omeji naše vsakodnevno delovanje ter je kar dvakrat pogostejša pri ženskem spolu. V nosečnosti in poporodnem obdobju ostane vse prevečkrat spregledana, napačno diagnosticirana ali razumljena kot izraz dobre, izredno skrbne mame, ki se je pripravljena žrtvovati za svojega otroka in prebedeti ob njem vso noč. Resnica je drugačna, izrazita zaskrbljenost za otrokovo zdravje in varnost, opuščanje aktivnosti iz časa pred obporodnim obdobjem, tesnobni občutki, mračne misli ali telesna simptomatika so izrazi motnje, zaradi katere ne trpi samo mama, ampak tudi otrok ter vsa družina.

Otožnost, psihoza ali kaj tretjega?

Tako nosečnost kot porod sta eni večjih prelomnic v življenju ženske, ki jo spremljajo ogromne fiziološke in psihološke spremembe, podprte z drastičnim nihanjem hormonov. Z zadnjim tako laiki kot stroka pojasnjujejo in upravičujejo močnejše čustvene težave, ki mejijo na psihične motnje ali prehajajo vanje. Iz tega izhaja nevarno zmotno prepričanje, da je povsem normalno, če je nosečnica razdražljiva in tesnobna, novopečena mama pa jokava. Nasveti, naj »še malo počaka, da se hormoni umirijo«, večkrat vodijo v prepozno in posledično težje zdravljenje motnje. Res je, da je poporodna otožnost, ki se pojavi kmalu po porodu, nekaj povsem običajnega in nenevarnega, toda le, če v nekaj dneh izzveni. Več tednov ali celo več mesecev trajajoče slabo počutje pa je tako v nosečnosti in po porodu kot tudi sicer treba vzeti resno, raziskati vzroke, poiskati strokovno pomoč ter vztrajati pri temeljiti obravnavi ter postavitvi natančne diagnoze. V praksi se namreč diagnoza poporodne depresije prepogosto uporablja za razpon različnih diagnoz od poporodne otožnosti, vseh različnih oblik anksioznosti do poporodne psihoze.

Emina zgodba: oropana lepih občutkov in sreče

Ema je prvič zanosila pri triintridesetih letih, otroka sta si s partnerjem močno želela. A srečo ob novici o nosečnosti je kmalu prikrila temna senca strahu. »V šestem tednu sem začela krvaveti, s tem se je vse začelo,« pripoveduje Ema. »Vame se je naselil mučen strah, vsako budno minuto sem razmišljala le o tem, da bom verjetno splavila, ponoči se mi je o tem tudi sanjalo.« Krvavitev se je po nekaj tednih ustavila, a to ni pregnalo njenega strahu, prava nočna mora se je šele začenjala. »Vsak dan sem ves prosti čas namenila branju forumov o tem, kaj vse gre lahko narobe. Vsaka, tudi najmanjša bolečina je bila zame znak, da je nekaj narobe, z nosečnostjo, z mano, otrokom. Izgubila sem apetit, spet sem začela kaditi, ponoči sem se zbujala.«



Čeprav je Emina nosečnost z izjemo začetne krvavitve minevala brez posebnosti, ji ni ostala v lepem spominu. Nekaj dni po sicer precej nezahtevnem porodu je doživela prvi panični napad, kmalu je sledil drugi, nato tretji. Otrok je bil zdrav in je lepo napredoval, Ema pa je bila zaskrbljena zaradi vsake malenkosti, vse noči je bedela in preverjala, ali diha. Partner in starši so ji bili v oporo, a jih je začela zavračati. Čutila je, da le sama najbolje poskrbi za otroka, drugim ni zaupala. Strah, da bi se mu kaj zgodilo, je dopolnil strah pred paničnimi napadi ter pol leta po porodu še strah pred okužbo in nečistočo. Ponoči je bedela ob otroku, podnevi pa razkuževala stanovanje. Bila je kronično neprespana, shujšala je daleč pod mejo primerne telesne teže, nekega dne je izgubila zavest. »Tisti dan je bil zame prelomnica. Zavedati sem se začela, da moram nekaj narediti. Da škodujem sebi, otroku, da je ogrožen moj partnerski odnos. Zdravnica me je napotila k psihiatru, začela sem se zdraviti z zdravili ter obiskovati psihoterapijo. Po dobrem mesecu so se panični napadi zmanjšali tako po intenzivnosti kot pogostosti, ponoči sem začela spati, vrnil se je apetit. Vseeno sem žalostna, ko se spominjam nosečnosti in prvega leta po rojstvu sina. Zdi se mi, kot da me je nekaj oropalo lepih občutkov in sreče.«

Anksioznost nima pravil

Emina zgodba je eden izmed primerov, ko anksiozna motnja ostane (pre)dolgo neprepoznana. To se ne zgodi redko, čeprav jo ima po najbolj pesimističnih izsledkih raziskav kar petindvajset odstotkov nosečnic ter sedemnajst odstotkov novopečenih mamic ter je najmočnejši dejavnik za razvoj depresije, s katero hodita pogosto z roko v roki. Več kot trideset odstotkov tistih, ki trpijo za depresijo, hkrati muči anksioznost, več kot osemnajst odstotkov anksioznih pa je hkrati depresivnih. V obporodnem obdobju se obe motnji lahko pojavita prvič, lahko gre za ponovitev ali pa se simptomatika, ki je bila prisotna že pred obporodnim obdobjem, poveča. Anksioznost ne pozna pravil, v turbulentnem času ob prihodu novega življenja še sploh ne.

»Mamice, zlasti tiste, ki so rodile prvič ali so imele kakršne koli zaplete v nosečnosti ali med porodom, so v čisto posebnem psihičnem stanju v prvih nekaj dneh ali celo tednih po porodu. Kar naenkrat ne skrbijo več samo zase, ampak še za enega človečka. Večina ob tem čuti tesnobo, tudi zaradi novega, tujega okolja, novih ter nepoznanih ljudi, ki se nenehno menjajo, povrh vsega pa spoznavajo novorojenega otročička, kar s seboj prinese kup nepričakovanih okoliščin in dvomov. Ženska se mora čez noč naučiti skrbeti za otroka, ga nahraniti, pravilno prijeti, ga umiti in obleči, ugotoviti, kaj potrebuje, ko joka, in podobno. Pogosto opazim, da se mamice zelo obremenjujejo prav s temi postopki, kar je čisto razumljivo. Včasih so tako obremenjene z otrokom, da pozabijo nase. Naloga zdravstvenih delavcev je, da jim posvečamo kar največ pozornosti in smo jim na voljo za pogovor o temah, ki jih ne razumejo in o katerih bi želele vedeti več, vendar na žalost nimamo vedno časa za to,« pove Mirjam Golež, študentka babištva, ki končuje diplomsko delo o psiholoških motnjah porodnic in opravlja prakso v ljubljanski porodnišnici.

Živčna mamica, živčen otrok

Seveda je zmerna zaskrbljenost v obporodnem obdobju pričakovana in normalna, a le, če imamo zanjo razlog ter če se nam uspe pomiriti, ko je razlog odpravljen. Ko zapravimo vedno več časa za razmišljanje o negativnih scenarijih, ko drastično spremenimo življenjski slog in se začnemo določenim ljudem ali aktivnostim izogibati, ko nam okolica vztrajno prigovarja, da so naše skrbi pretirane, ko močno povečujemo nadzor nad lastnim ali otrokovim zdravjem, ko se pojavijo nerazumni strahovi, ki jih prej nismo poznali, ter naše psihološko stanje izzove fizične posledice (nespečnost, spremembe apetita, zdravstvene težave …), se moramo zavedati, da smo prestopili mejo zmerne zaskrbljenosti. »Pomembno je, da prepoznamo tiste mamice, pri katerih bi lahko tesnoba prerasla v kaj patološkega. Te navadno pozabijo nase in so pretirano zaskrbljene zaradi otroka. Skrbi jih tudi, ko je otrok popolnoma zadovoljen, in tega sploh ne opazijo,« opozarja Mirjam Golež. Prej ko ukrepamo, praviloma krajše bo zdravljenje in manj posledic bomo imeli tako mi kot otrok in okolica. Nezdravljena anksioznost in depresija namreč povečata možnost rizičnega vedenja, kajenja, uživanja alkohola in drog, kar v obporodnem obdobju pomeni še več tveganja kot sicer. Izrazita anksioznost v nosečnosti je tudi eden od napovednikov čustvenih in vedenjskih težav otroka. Duševne težave v nosečnosti povečujejo možnost za preeklampsijo, prezgodnji porod z več zapleti, majhno porodno težo otroka, kasnejše težave z dojenjem ter težave v partnerstvu, ki vplivajo na celoten potek nosečnosti in tudi počutje vseh po porodu. Anksioznost zviša raven kortizola, kar v nosečnosti lahko vpliva na razvoj možganov. Otrok ima tako povečane možnosti za kasnejši razvoj anksioznosti, hiperkinetične motnje in srčno-žilnih obolenj. Anksioznost matere po porodu pa vpliva na njen odnos do otroka, saj mu teže posveča pozornost, se teže uglasi na njegove potrebe, zato nastanejo težave pri navezovanju, kar se kaže v njegovih poznejših vedenjskih in čustvenih težavah.

»Živčna mamica, živčen otrok. Naši dojenčki zaznajo, v kakšnem psihičnem stanju smo. Še prej nas začutijo kot marsikateri odrasli. Kadar je mamica v prevelikem stresu, nemirna in negotova, se boji ali ji je neprijetno, bodo tudi otroci postali nemirni. Nemiren otrok pa lahko takšno stanje mame le še stopnjuje, zato mora misliti tudi nase. Otročka v tem primeru za nekaj minut predajte novopečenemu očku ali komu drugemu, ki mu zaupate. Ohladite glavo, umaknite se od otroka in se po nekaj minutah vrnite. Razlika bo opazna tudi v njegovem vedenju,« svetuje Mirjam Golež.



Kaj pričakovati, ko pričakujemo?

Prvi razlog za pojav obporodnih duševnih motenj je fiziološki. Ob spočetju začneta vrednosti estrogena in progesterona strmo rasti, kar traja vso nosečnost, po porodu pa le v nekaj urah padeta na raven pred zanositvijo. Nihanje je torej gromozansko, koliko pa bo vplivalo na razpoloženje nosečnice oziroma mlade mamice ter s tem na nastanek ali poslabšanje anksioznosti ali depresije, pa je odvisno od občutljivosti njenega centralnega živčevja oziroma psihične odpornosti. Velika težava se skriva tudi v nerealnih pričakovanjih nosečnice, povezanih s sporočili družbe o tem, kako lepa je nosečnost in kako osrečujoče materinstvo. Višja pričakovanja, večje razočaranje, ki prinaša večje možnosti za psihične težave. Pomanjkanje spanca že samo po sebi močno oslabi tako fizično kot psihično odpornost. Temu se po porodu pogosto pridružijo materino pomanjkanje časa zase, za odnose z bližnjimi in aktivnosti, ki jo veselijo, pomanjkanje pozornosti bližnjih, katerih fokus se preseli na novorojenčka, padec samozavesti ob odvečnih kilogramih, teža novih stvari, ki se jih je primorana naučiti čim hitreje, občutek, da ni dovolj dobra mama, ter pomanjkanje potrditev s službenega, športnega ali katerega drugega, njej pomembnega področja. Stvari torej niso le rožnate in zaradi ohranjanja psihične stabilnosti je dobrodošlo, da so naša pričakovanja stvarna.

Prebujeni spomin telesa

V obporodnem obdobju se, poleg naštetega, žal ne tako redko zgodi še en proces, ki je za žensko še posebno mučen. Dogodki in okoliščine v nosečnosti in ob porodu namreč pogosto izzovejo prve spomine na morebitno spolno zlorabo iz preteklosti, kar sproži nastanek posttravmatske stresne motnje. Glede na evropske raziskave naj bi bilo spolno zlorabljenih kar trinajst odstotkov deklic. Spomin na to se včasih, sploh če je bilo nasilno dejanje storjeno v zgodnjih letih, z obrambnim namenom, da deklica »psihično preživi«, potlači v podzavest. Travmatičnega dogodka se deklica oziroma ženska kasneje ne spominja, značilno pa je, da se delčki lahko začnejo vračati v zavest ob posebnih dogodkih, ki po nekaterih elementih spominjajo na zlorabo, ali ob prelomnicah, kot so puberteta, začetek novega partnerskega odnosa in intimnih odnosov, zanositev, nosečnost in porod. Telo v nosečnosti in porodu doživlja veliko novega, v nekaterih okoliščinah lahko uvidimo elemente, ki zbudijo spomin na spolno zlorabo. V nosečnosti se pozornost usmeri na telesne občutke in trebuh, žrtve spolne zlorabe pa imajo odcepljene telesne občutke ter težnjo po skrivanju telesa. Pogosti ginekološki pregledi lahko spominjajo na dogodek zlorabe, ob epiduralni anesteziji se ženska ne more premikati, kar lahko izzove spomin na fizično omejevanje gibanja ali zamrznjenost ob zlorabi. Podobnost lahko vidi tudi v izgubi nadzora nad lastnim telesom in v odvisnosti od avtoritete, tokrat zdravnika, nad lastnim telesom. V obporodnem obdobju se pogosto zbudi spomin na druge travmatske izkušnje, posttravmatsko stresno motnjo večkrat spremlja močna anksioznost, včasih pa se pridruži tudi depresija.

Razbijmo tišino

Anksiozne motnje v obporodnem obdobju največkrat ostanejo nezdravljene zaradi nepoznavanja simptomatike, napačne diagnostike ali nepotrebnega strahu pred zdravljenjem z antidepresivi, ki pa navadno ne prinašajo nevarnih posledic za mamo ali otroka ter brez katerih pri močneje izraženih motnjah ne gre. »K zmanjšanju problematike tesnobe pri mladih mamicah bi veliko pripomogla podpora partnerja in svojcev že v porodnišnici, seveda na željo mamice. Morda ni najbolje, da so obiski omejeni le na nekaj ur dnevno, verjetno bi bilo laže, če bi vsaj partner lahko ob mami in otroku preživel več časa. Lahko bi preizkusili tudi sobivanje partnerja in sorojencev v porodnišnici z mamo, kot v sosednji Avstriji. Po odpustu iz porodnišnice in vrnitvi očka v službo bi lahko organizirali skupinska srečanja za mamice, da bi razširile svoj socialni krog, spoznale druge mamice, ki se srečujejo s podobnimi izzivi, in med sabo delile izkušnje. Z več opore iz različnih virov bi laže prestale to izjemno ranljivo obdobje svojega življenja,« razmišlja o mogočih načinih pomoči Mirjam Golež. Predvsem pa je pomembno, da razbijemo tišino, spregovorimo tudi o senčnih straneh obporodnega obdobja ter tako zmanjšamo stisko in občutek osamljenosti tistih, ki jim je ta stran že predobro znana.