Paradižnik (Solanum lycopersicum) je rastlina iz družine razhudnikovk, zelo sorodna tobaku, čiliju, krompirju in jajčevcu. Izvira iz Srednje in Južne Amerike ter južnega dela Severne Amerike od Mehike do Peruja. Gre za trajnico, ki na predelih z zmernim podnebjem raste kot enoletna rastlina. S šibkim olesenelim steblom, ki se pogosto ovija okrog drugih rastlin, doseže višino celo do treh metrov.
Zdaj je priljubljena povrtnina tudi v deželah, kjer nimajo primernih podnebnih razmer za pridelavo. Obstajajo razne vrste, ki se med seboj razlikujejo bolj po obliki in barvi, manj pa po vsebini ter hranilnih vrednostih. Kot večina povrtnin vsebuje veliko vode, okoli 94 odstotkov, in dokaj malo suhih koristnih snovi; odstotek beljakovin, nekaj malega maščob in štiri odstotke ogljikovih hidratov. Ima veliko vitamina A in C. V prehrani je cenjen predvsem zaradi posebnega okusa in daje hrani prijeten vonj in barvo. Vsebuje tudi minerale v sledeh, posebno kalcij, magnezij in železo, ter določene organske kisline, ki ugodno vplivajo na delovanje naših notranjih organov. Rdečo barvo mu daje likopen. Paradižnik osvežuje, ugasi žejo in zbudi apetit.
Pridelava
Sadimo ga v drugi polovici maja. Izberemo topel del v vrtu, saj potrebuje za dozorevanje veliko sonca in toplote. Sadike posadimo od 40 do 60 centimetrov narazen, širše grmičaste sorte pa potrebujejo več prostora. Ob sajenju jih privežemo na kol ali drugo oporo.
Sadike posadimo vsako leto na drugo gredico, tako da pride na isto površino največkrat vsaka štiri leta. Sledimo tudi pravilu dobrih in slabih sosed in ga ne sadimo blizu krompirja oziroma na grede, kjer je prejšnjo sezono rasel krompir. Sodita namreč v isto družino, zato ju napadajo iste bolezni in škodljivci.
Plodovi se ločijo po obliki in barvi, od okroglih, jajčastih, podolgovatih ter živo rdečih do rdečkasto zelenih, rumenih in pisanih. Rastejo v grozdih, ki so še najbolj značilni za drobnoplodni, tudi okrasni paradižnik češnjevec, med največje plodove pa gotovo sodi volovsko srce.
Zelo pomembno je, da pri zalivanju ne močimo nadzemnih delov, saj se lahko razvijejo glivične bolezni. Bolje je, da vodo zlijemo čim bolj pri tleh.
Nakup in shranjevanje
Izberemo paradižnike z gladko, nepoškodovano lupino brez nagnitih delov, ki ne smejo biti premehki. Plodovi, ki jih potrgajo zelene, sicer kasneje dozorijo in njihova lupina se obarva rdeče, vendar imajo pust in voden okus. Dlje ko zorijo na grmu, boljšo aromo in več vitaminov imajo.
Paradižnik lahko v temnem prostoru pri sobni temperaturi hranimo od tri do pet dni. Če ga imamo v hladilniku, postane trd in izgubi aromo.
Če želimo domači pridelek shraniti za jesen in zimo, ga predelamo. Lahko ga poparimo, olupimo in shranimo v zamrzovalno skrinjo, takšen bo tudi v hladnejših mesecih leta idealen za pripravo juh in različnih omak. Nekateri ga vlagajo v kis, večina pa pozna paradižnikovo mezgo. Lahko jo dodamo k juham, omakam, enolončnicam ali drugim zelenjavnim jedem. Ima moč svežega paradižnika, le da je bolj skoncentrirana. Uživanje paradižnikove mezge poleti zviša sončni varovalni faktor naše kože in nas zavaruje pred škodljivimi ultravijoličnimi žarki.
Zdravilne učinkovine
Paradižnik je bogat vir hranilnih snovi, ki se pri pospeševanju zdravja in vitalnosti dopolnjujejo. Vsebuje malo kalorij, veliko vlaknin in kalija. Deluje zaščitno proti raku, predvsem prostate. Nove študije pa kažejo, da pomaga varovati tudi pred rakom dojk, prebavil, materničnega vratu, mehurja in pljuč.
Znanstveniki so ugotovili, da je predelan paradižnik v obliki omake in mezge pri zmanjševanju tveganja za nastanek raka učinkovitejši kot surov. Predelava resda zniža raven vitamina C, vendar pospeši skupno dejavnost antioksidantov, kar na koncu povzroči boljši učinek. Izdelki iz predelanega in kuhanega paradižnika vsebujejo od dvakrat do osemkrat toliko likopena, kot ga je v surovem. Pomembno vlogo ima tudi pri zmanjševanju tveganja za nastanek bolezni srca in ožilja ter napredovanje ateroskleroze.
Paradižnik je tudi dober vir kalija, niacina, vitamina B6 in folatov. Hrana, bogata s kalijem, je učinkovita za doseganje primernega srčnega tlaka. Niacin ponavadi uporabljamo za zniževanje povišanega holesterola v krvi. Spodbuja tudi delovanje želodca, trebušne slinavke in jeter. Previdni moramo biti z zelenimi deli, ker vsebujejo solanin, ki lahko povzroči glavobol in slabost.
V kuhinji
Paradižnik je okusen v juhah, omakah in solatah. Ponudimo polnjenega, dušenega ali celo ocvrtega. Lahko ga začinimo s čebulo, drobnjakom, baziliko, pehtranom, krebuljico, rožmarinom, žajbljem ali timijanom. Kadar pripravljamo polnjene paradižnike, damo v izdolbene plodove riž, ki posrka odvečno tekočino, tako da ni brozgast. Če je le mogoče, ga vsak dan zaužijemo malo.
Na hitro ga lahko pripravimo tako, da ga podušimo na olivnem olju in zeliščih. S to omako prelijemo različne jedi. Na soncu posušen paradižnik brez dodane soli damo v okusen sendvič ali pa z njim obložimo pico, skupaj z drugo zelenjavo po izbiri. Uporaba je odvisna od vaše domišljije, saj se sijajno ujema z vsemi vrstami mesa, zelenjave, testenin in celo sirov.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: