Svojo kariero je posvetil iskanju recepta za dolgo življenje, in kot kaže, mu je uspelo, poroča Business Insider: zgledu slovitega japonskega zdravnika Šigeakija Hinohare, ki je umrl lani, so namreč sledili mnogi, prav zato se lahko Japonska ponaša kot dežela superstoletnikov.

Zdravnik, ki je očaral svojo stroko po vsem svetu, je v svojem dolgem življenju in karieri spoznal, da je aktivno življenje, v katerem ne sme manjkati užitka, tista prava pot do visoke starosti, zato se je po njegovem treba upokojiti čim kasneje. Občutek, da s svojim delom prispevaš k skupnosti, v kateri živiš, da si produktiven in ustvarjalen, je hrana za srce in dušo. Kot poudarja, starostne meje za upokojitev marsikje izhajajo iz časa, ko so ljudje v povprečju umirali mnogo bolj zgodaj kakor danes, zato bi bilo treba standarde, za dobro posameznika in družbe, korenito spremeniti. Sam je zdravil paciente še v visoki starosti, delal pa je tudi do 18 ur na dan, če je bilo treba. 



Delo je torej eno od temeljev dobrega zdravja in počutja, pravi Hinohara, kaj pa še pripomore k dolgemu življenju? Po njegovem se preprosto preveč obremenjujemo s tem, kaj in koliko jemo ter koliko počivamo. Spomnimo se, ko smo bili otroci, je poudarjal starostnik, smo kar pozabljali na obroke, počitek pa nam je bil največja muka - pa smo vsi zrasli v zdrave ljudi! Tudi odrasli bi se morali sprostiti, a to še zdaleč ne pomeni, da se lahko s hrano tudi nažiramo, ravno obrnjeno, na hrano bi kdaj preprosto morali pozabiti. Ker je pač ne potrebujemo toliko in tako pogosto, je opozarjal Hinohara, ki je marsikateri obrok preskočil zavoljo dela, zjutraj pa ni nikoli pozabil na skodelico kave in kozarec pomarančnega soka ter žlico oljčnega olja, ki je odlično za žile in kožo. 



In čeprav je bil zdravnik tudi sam, je venomer poudarjal, da bi ljudje večkrat morali podvomiti o zdravnikovih priporočilih ter prisluhniti svojemu telesu. In se vsaj takrat, ko ne gre za resna obolenja, približati naravi. Po njegovem smo pozabili na zdravilne učinke glasbe in terapije z živalmi, ki so lahko ne le naši najboljši prijatelji, temveč tudi dragoceno zdravilo in balzam za dušo. In tudi telesni bolečini, vsaj tisti nedolžni, ne bi smeli takoj pripisovati veliko pozornosti. Spomnimo se, majhnega otroka je velikokrat mogoče zamotiti in potolažiti že z igro, zakaj potem tega ne bi mogli poskusiti tudi odrasli? 



In še preprosto priporočilo, izvedljivo in sprejemljivo za vsakogar: vedno pojdi po stopnicah in sam nosi svojo prtljago. Tako mimogrede krepiš mišice, ohranjaš motoriko in moč ter ostajaš samostojen tudi v jeseni življenja.