V povprečju smo ženske pri štiridesetih plus aktivne, vitalne, samozavestne, z izpiljenim odnosom do življenjskega sloga, obenem pa že tako ali drugače občutimo telesne spremembe.

Kot zdravnica, ki se že dvajset let ukvarjam z ginekologijo, dobro poznam ženske na poti proti perimenopavzi, obdobju, ki nastopi povprečno sedem let pred naravno meno, v katero v povprečju preidejo pri okoli 52 letih. Tudi sama hodim po tej poti, zato so mi ženske te starosti zelo blizu in razumem veliko več, kot bi sicer. Biti sredi »najlepših dni« za zaposleno žensko, od katere se na delovnem mestu zahteva visoka strokovnost, vztrajnost, dobra psihofizična kondicija, pripravljenost narediti vse in še več, večkrat pomeni dnevni stres, ki ga lahko kompenzira dolgo časa, a prav dolgo brez posledic seveda ne. A ko bi bilo to zanjo edini izziv, zdravstvenih težav verjetno ne bi bilo. Glede na dejstvo, da se starostna meja rojevanja otrok viša, znatno nad 30 letom, večino žensk doma čakajo pubertetni otroci, ki so se zelo dobro naučili ne razumeti, kadar imamo do njih zahteve, omejitve in pobude za odgovornosti. In to je za žensko, ki naj bi se vrnila domov v varno, mirno zatočišče, več kot stres. Če ima ob sebi partnerja, ki ji stoji ob strani in ji odvzame del bremen, je to največ, kar se lahko stori zanjo. Sicer se začne zaradi prevelikih obremenitev soočati s težavami, ki jih povprečen človek označi – kot staranje. Nič posebnega, torej. Nič posebnega? No, poskusite se enkrat postaviti v njihovo kožo. V našo kožo. Če pri tem prevzamete še vse težave, ki nastopijo zaradi spremenjenega hormonskega stanja, ki se začnejo kazati v tem obdobju, potem res ni moč trditi, da smo v najlepših letih. A velja, kjer je volja, je tudi pot. Potrkajte na vrata ginekološke ambulante, drage ženske. Upam si trditi, da si s strokovno pomočjo, samodisciplino za redno športno aktivnost in vztrajanjem prenesti nekaj bremen na družinske člane, lahko ustvarimo najlepša leta. Kajti imamo eno prednost: vemo, kdo smo in kaj želimo.



Številne ženske v obdobju pred menopavzo pravijo, da so jim menstruacije ponorele. S čim se ob prehodu v meno najpogosteje soočajo?

Zgodnji znaki nastopijo lahko že v perimenopavznem obdobju in so izrazitejši v prehodu v meno. Med zgodnje oziroma kratkoročne težave štejemo navale vročine, nočno znojenje, vrtoglavice, glavobole, utrujenost in nespečnost, razdražljivost, občutek, da je okolica (ljudje) naporna, oziroma je psihično ne zmoremo prenašati, depresivno razpoloženje ali nihanje razpoloženja, motnje koncentracije in pozabljivost, nespecifične bolečine v mišicah in sklepih. Po ocenah nekaterih strokovnjakov se kar osemdeset odstotkov žensk sooča z neprijetnim oblivanjem ali nočnim znojenjem. Zdravljenje je možno in uspešno, a je treba začeti čim bolj zgodaj ob nastopu težav, z nadomestno hormonsko terapijo po presoji ginekologa, ki opravi določene hormonske preiskave, ginekološki pregled in ginekološki ultrazvok, oceno dojk ter po potrebi še dodatne preiskave. Nezaupanje v hormonsko zdravljenje je zaradi neznanja in prepričanja, da je škodljivo, veliko. Osebno menim, da je strah odveč, kadar potrebujemo zdravljenje. 


Po 40. letu ženski pomaga ohranjati zdravje njeno telo. Morda zase ni naredila ničesar desetletja, saj je dajala prednost družini. Ko nastopijo prve težave, jih je treba vzeti resno in spremeniti življenje. Uvedba redne telesne aktivnosti vsaj štirikrat tedensko je takrat nuja, ki mora ostati do konca življenja. 


Ženski spolni hormoni poleg drugih dejavnikov sodelujejo v procesu staranja. Kako njihovo upadanje vpliva na spolnost?

S pomanjkanjem estrogena se srečujejo že ženske pred meno, določen del že v poporodnem obdobju v času dojenja. Nožnica postaja občutljiva, srbeča, žgoča. Izraziteje se spremembe kažejo pri spolnem odnosu, saj je zaradi manjšega vlaženja sluznice odnos boleč in neprijeten. Ženske tako pričnejo odklanjati spolnost. Prizadetost sečnega mehurja se kaže kot pogostejše, pekoče, neprijetno odvajanje vode. Nekatere ženske na vodo sili tudi ponoči. Pojavljajo se vnetja. Ženska mora ob pojavu vsaj enega ali dveh vnetij obiskati ginekologa in se mu zaupati. Zdravljenje je z lokalnim estrogenskim zdravilom in težave večinoma izginejo. Urogenitalna atrofija lahko prizadene vsako žensko, ne glede na to, ali občuti splošne znake prehoda v meno ali ne. Določen del žensk navaja manjšanje spolnega poželenja in blago uhajanje vode. Spolna medicina postaja pomembna novejša veda, ki pomaga ravno njim. Na voljo so novi načini zdravljenja za vse te težave. A ženske ravno tega zdravniku ne zaupajo vedno. Nekaterim je o njih težko govoriti, druge so prepričane, da jim medicina ne more pomagati. Kako zelo so v zmoti.



Ali lahko ženske težave, ki nakazujejo, da prehajajo v menopavzo, s čim lajšajo same?

Naj bo misel najinega pogovora vodilo za vse nas, ki nismo več rosno mlade. Po 40. letu ženski pomaga ohranjati zdravje njeno telo. Morda zase ni naredila ničesar desetletja, saj je dajala prednost družini. Ko nastopijo prve težave, jih je treba vzeti resno in spremeniti življenje. Uvedba redne telesne aktivnosti vsaj štirikrat tedensko je takrat nuja, ki mora ostati do konca življenja. Večina žensk ima manj volje, ko mora začeti z gibanjem. Zato je organizirana vadba rešitev. Kajenje in prekomerna telesna teža znano negativno vplivata na zdravje. Proč torej s prvim. Dobro premišljena prehrana z več obroki dnevno bo vplivala na telo, s tem seveda proti nastanku kroničnih obolenj. Vse to vodi tudi do boljšega psihičnega počutja, lepših medsebojnih odnosov, intimnega življenja in lažjega doživljanja burnih sprememb hormonskega neravnovesja. Zelo veliko lahko naredimo zase, a le, če smo vztrajne in dosledne. Ne mečimo si peska v oči, da bomo ostale večno mlade. A pravzaprav, kdo rabi mladost, če se tudi kasneje v svoji notranjosti lahko počutimo mlade in ostajamo zdrave. Čudežne tabletke ni. Tudi bližnjic ne. Zato prevzemimo odgovornost za svoje zdravje, upočasnimo staranje. Za to je potrebno veliko truda. Da bo lažje, poiščimo tudi strokovno pomoč in zaupajmo zdravniku.