Boris Grobljar je poklicni potapljač, ki se je šolal v Rusiji v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Možnosti v Sloveniji za opravljanje podvodnih del ni ravno na pretek, a novembra 1999 je začel pogodbeno delati na Obali. »Delo je bilo naporno, zahtevno in nevarno.« Tistega usodnega dne je izmeno že skoraj končal. »Pet minut pred koncem je počilo. Roko mi je uspelo potegniti iz primeža, toliko sem bil priseben, in z opremo vred splavati na površje. K sreči sem prejšnji dan kupil nove potapljaške rokavice in so zato močno stiskale poškodovano dlan. Ko je zdravnik prerezal rokavico, ki jo še zdaj hranim, je ven steklo okoli pol litra krvi.« 

Hudo je bilo, psihično sem bil zlomljen in prepuščen malone sam sebi. Zdravljenje in rehabilitacija sta se vlekli predolgo. Prošnje za zdraviliško zdravljenje sem dobil zavrnjene, z obrazložitvijo, da zadostuje ambulanto zdravljenje. Na invalidski komisiji pa so vsakič ugotovili, da zdravljenje še ni končano. 

Močan udarec mu je zmečkal levi palec. »Nesreča se je zgodila petnajst čez dve popoldne, v ljubljanskem kliničnem centru so me operirali ob pol sedmih zvečer. Med posegom sem slišal zdravniško ekipo, da je prst premočno poškodovan in ga bo treba odrezati. Groza me je spreletela.« V težkem obdobju osmih mesecev okrevanja, ko je ostal brez palca, se je odločil za presaditev nožnega palca na roko, kot so mu predlagali. Operacija naj bi bila rutinska, trajala naj bi okoli štiri ure in pol. Vendar ni bilo tako. Po presaditvi uda je izvedel, da je med posegom nastal zaplet in je bil na operacijski mizi osem ur in pol. Ugotovili so, da so živci in žile globlje kot običajno, in mu morali nogo odpreti do gležnja. Povrhu ga je po posegu morala anesteziologinja eno uro zbujati. »Potapljači imamo drugačno percepcijo za to. Skoraj so me morali oživljati.« 

V bolnišnici je bil osemnajst dni. »Prepričan sem bil, da se bom po nekaj mesecih spet potapljal, a sem na bolniški ostal deset let. Skoraj sem izgubil nogo. Sedem let in pol mi je tekel gnoj iz nje. Okužena rana se nikakor ni zacelila.« Ves ta čas je hodil na ambulantne preglede, laserske terapije, fizioterapije ... Zaradi hudih bolečin je dobival protibolečinske tablete, zaradi česar se mu je uničila prebava. Dve leti, preden je končal bolniško, je prestal operacijo črevesja. »Hudo je bilo, psihično sem bil zlomljen in prepuščen malone sam sebi. Zdravljenje in rehabilitacija sta se vlekli predolgo. Prošnje za zdraviliško zdravljenje sem dobil zavrnjene, z obrazložitvijo, da zadostuje ambulanto zdravljenje. Na invalidski komisiji pa so vsakič ugotovili, da zdravljenje še ni končano. Saj res ni bilo. Predlog je bil, da bi se prekvalificiral, a kaj naj bi delal?! Za to, da bi čim prej ozdravel, sem sam iskal pomoč Hrvaškem, na zasebni kliniki, kjer so mi predlagali dvajset tretmajev dodatnega zdravljenja s hiperbarično komoro. Eden je bil sto evrov. Kje naj bi vzel denar? Na bolniški sem dobil okoli 740 evrov, imel sem dva kredita, otroka, žena je izgubila službo. Moja nesreča je prizadela vse.« 

Preberite še: Izpoved Slovenke, ki je zbolela za rakom, a zavrnila polovični delovnik

Bolniško je zaključil leta 2015, zaradi preglavic s prejšnjim delodajalcem je bil nekaj mesecev na zavodu za zaposlovanje, potem se je zaposlil v ženinem podjetju. Priznano ima tretjo kategorijo invalidnosti, a je ne izkorišča. »Znajdem se, kot se znajdem. Lani sem denimo na Islandiji pomagal pri vzdrževalnih delih v ribogojnici, v bližini Litije smo sanirali most. Delam v svoji stroki, če je le možnost.«