In ne, to niso za lase privlečene zgodbice, ki jih pripovedujejo željni svojih pet minut slave. Redki posamezniki namreč trpijo za diagnozo izjemno superiornega avtobiografskega spomina (highly superior autobiographical memory) ali na kratko HSAM, pojava, ki ga je znanost priznala šele pred dobrimi desetimi leti. 

Raziskave prve osebe s tem sindromom pa so se začele že na prelomu tisočletja. Američanka Jill Price je 8. junija 2000, takrat stara 34 let, poslala elektronsko sporočilo dr. Jamesu McGaughu, nevrobiologu, ki je življenje posvetil raziskovanju človeškega pomnjenja. Na kalifornijski univerzi Irvine je bil tedaj predstojnik centra za učenje in spomin, do danes pa napisal več kot 550 znanstvenih člankov in knjig z omenjenega področja. Veliko ime v svetu znanosti o človeškem spominu torej. 



Selektivni spomin

McGaugh je k primeru Priceove pristopil skeptično in njene načine pomnjenja naslednjih nekaj let preizkušal s številnimi testi. Opravila je vse in McGaugha ter njegovo ekipo raziskovalcev vedno znova presenetila s podrobnostmi, ki si jih je zapomnila. Recimo, katera pesem je igrala na radiu, ko sta se z materjo 7. marca 1981 vozili v avtu, ali kaj je s prijateljicami počela 29. avgusta 1980, šle so na depilacijo v Palm Springs in kričale ves čas posega. Osebne in čustvene izkušnje se v spominih Priceove pomešajo s pomembnimi dogodki, na katere je bila določen dan pozorna. To zadnje je ključno za njeno pomnjenje in pomnjenje drugih oseb z diagnosticiranim sindromom HSAM. Ko so znanstveniki prednje postavili naključno izbrane številke bančnega računa in jih prosili, naj si jih zapomnijo, jim recimo to ni uspelo. Spomin navadnih smrtnikov in tistih, ki trpijo za nenavadnim sindromom, je torej enako selektiven. Zapomnijo si tisto, kar se njim zdi pomembno. A način, kako njihovi možgani zbezajo na plan te spomine, pa deluje bistveno bolje od našega. 



Smo si tako različni? 

Prav zato so McGaugh in kolegi neverjetno redki sindrom, do danes so s HSAM diagnosticirali le okrog 60 ljudi z vsega sveta, vzeli kot navdih, da bo nekoč morda mogoče preprečiti demenco in alzheimerjevo bolezen. Dotedanje raziskave so jim pokazale, da ljudje s HSAM shranjujejo spomine tako kot preostala populacija, hkrati pa do njih dostopajo po isti poti, zato so njihova ugibanja obstala na točki, kje naši možgani spomin pretvorijo v dolgoročnega. Da bi odstrli to tančico, bi med testiranjem oseb s HSAM in brez njega morali možgane obojih slikati z magnetno resonanco in nato primerjati rezultate. A ta raziskava je za zdaj le ideja na papirju, ki še ni obrodila sadov finančne podpore, da bi jo prenesli v prakso. 

Medtem pa HSAM in človeški spomin sploh ostajata uganki. Je mogoče, da ima prav vsak izmed nas v možganih neverjetno knjižnico spominov, a do njih preprosto ne znamo dostopati? Ali gredo spomini skozi sito in nam na koncu ostanejo le tisti, ki nam jih je uspelo shraniti? Odgovori na ta vprašanja bi lahko povsem spremenili dojemanje, kako naši možgani beležijo preteklost. 



Banka obžalovanja

Ankete kažejo, da se ljudje danes bolj kot raka bojijo demence. Pozabiti obraze najbližjih že v teoriji velja za srce parajoče prekletstvo. Želimo se spominjati vseh prijetnih in ljubečih trenutkov. A ljudje z diagnozo HSAM pomnijo več kot samo lepe dni. Prav zato jim pritiče izraz, da trpijo, ker se enako intenzivno spominjajo tako bolečih kot veselih dogodkov. Priceova to oriše s primerom, da se vsak človek v življenju večkrat znajde na razpotjih. Ko navadni smrtniki izberemo eno izmed poti, druge ponavadi pozabimo, odmislimo. Ona pa tega ne zmore. Do danes se spominja vseh svojih odločitev in izbir, ki jih je imela na voljo. Preganjajo jo. Se je odločila prav? Hkrati je zaradi neverjetno natančnih pogledov v preteklost paralizirana od strahu in težko optimistično živi sedanjost, kaj šele zre v prihodnost. 



Lepota pozabe 

McGaughu je pri srcu rek, da je naš spomin most v našo prihodnost, a to drži le, ko nas spomini in obžalovanje ne držijo v primežu življenja v preteklosti. So ljudje s HSAM res rojeni pod srečno zvezdo? McGaugh opomni, da bistvo njegove raziskave tega redkega sindroma ni bilo, zakaj si oni zapomnijo več stvari, ampak zakaj navadni smrtniki določene spomine pozabimo. Osebe s HSAM so torej le slabi v pozabljanju. To pa je ključno za dostojno in urejeno človeško življenje. S pozabo filtriramo informacije, tiste, ki so za nas uporabne, obdržimo, preostale pa pošljemo nekam v neznano. Tako lahko po svetu hodimo lahkih misli in ponoči mirno zaspimo. Ljudje s HSAM pa pripovedujejo, da jih spomini vsak trenutek dneva preganjajo kot nadležno brenčanje v glavi. Biti povsem običajen morda navsezadnje ni nič slabega?