Pri zbiranju denarja za zdravljenje še ne dveletnega Krisa, ki se je rodil z redko gensko boleznijo, je nedavno skupaj stopila vsa Slovenija. Kaj pravite, kakšna je medicina (in znanost) za ljudi, ki morajo zbirati denar za astronomsko drago zdravilo, menda najdražje na svetu doslej?

Hm, da, kako do dragih zdravil?! Zakaj so cene visoke? Je v posameznih tabletah, cepivih in drugih pripravkih kot dodatna učinkovina kilogram zlata, da večini ljudi brez ustreznega oziroma vse bolj skrčenega zdravstvenega zavarovanja niso dosegljivi?! V farmacevtskem sektorju ne premorejo niti za troho človeškega občutka, še do težko bolnih otrok ne. Kaj to ni ogabno?

Če sem odkrit, bi se sramoval samega sebe, če bi svoje terapije prodajal! Ne. To se meni ne more zgoditi. In kakšen smisel ima farmacevtski izdelek, tako grozovito drag, da denimo mama in oče lahko zgolj gledata svojega ubogega otroka, kako se mu bolezensko stanje poslabšuje in počasi umira, ker mu ne moreta pomagati.  

Vi ste občutljivi. In iskreni. To, da so vaše bioterapije izjemno učinkovite, ste morali znanstveno dokazovati.

Veste, delam že štirideset let. Ogromno ljudi je »šlo skozi moje roke«. Nikomur nisem nikoli zaračunal terapije. Nikomur. Nikoli. A vendar – živim. In to dobro. (Blago pokima.) Uživam v svojem delu. Pomislite, da pride na zdravljenje otrok, ki mu lahko pomagam, in ker starši imajo denar, brezobzirno dvignem ceno storitve. Če sem odkrit, bi se sramoval samega sebe, če bi svoje terapije prodajal! Ne. To se meni ne more zgoditi. (Pomenljivo pogleda.) In kakšen smisel ima farmacevtski izdelek, tako grozovito drag, da denimo mama in oče lahko zgolj gledata svojega ubogega otroka, kako se njegovo bolezensko stanje poslabšuje in počasi umira, ker mu ne moreta pomagati.

Težko je soditi, a ni hujšega, kar človeka doleti.

Ne more biti huje. (Odločno.) A nobene diskusije ni o tem. Razumete? Torej, če že farmacevtska industrija lahko ustvari inovativno zdravilo … Kar je nadvse vprašljivo, da sva si na jasnem. (Dvigne kazalec.) Učinkovine zdravila ne dosežejo samo cilja v telesu, ampak tudi vsako zdravo celico. To ni matematika. To je pravzaprav zelo preprosto razumeti: kar se prenaša po celotnem sistemu krvnega obtoka, se razporedi v telesu in ne deluje samo na predelu, kjer bi si nekdo želel. So zdravniki, ki jim je to jasno in bi želeli nekaj izboljšati, vendar so nemočni, farmacevtska podjetja so tista, ki narekujejo, kaj, kako in kdaj. Veliko je bilo poskusov, da me ustavijo in uničijo mojo metodo; vedno znova, pravzaprav. A to je zelo težko. Naj vam dam primer: morda z medicinskega stališča ne veste, kaj je gangrena humida. To je vlažna gangrena, ko se rane ne celijo, pri odmrtju tkiva se začne gnitje in izteka tekočina, ki zaudarja. Na kratko: vlažna gangrena potrebuje amputacijo, sicer se razvije sepsa in sledi smrt. Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja sem v Zagrebu uglednim strokovnjakom dokazal učinkovanje bioenergije pri bolnikih s poznim stadijem gangrene. Zgodilo se je, da je moja malenkost edina, ki je z naravnim zdravljenjem de facto izboljšala prekrvitev, gangrena, ki je v medicini neozdravljiva, se je ustavila in amputacija ni bila potrebna. O tem tako imenovanem eksperimentu obstaja knjiga Dražena Jakčina Zdravilec Domančić – poročilo znanstvenega preverjanja.

Vsak psihofizično zdrav človek bi se lahko naučil zdraviti katero koli bolezen. Tudi vi bi zmogli, če bi vam pokazal, kako. Energija, ki jo uporabljam, je zastonj. Niti centa ne stane, pomislite. A zdravi najtežje bolezni. Druga plat zgodbe je seveda farmacevtski sektor, ki grabi milijarde s svojimi, imenujmo jih zdravila, in se temu po vsej sili postavlja po robu. 

Zanimivo je, da ljudje pravzaprav nočejo resnice, hočejo pa zgodbo.

Zakaj človek zboli? Zdaj govorim o posamezniku. Zboli tisti trenutek, ko so njegove želje zunaj resničnih možnosti. Torej: čim se želje z resničnostjo izključujejo, se človek razboli. Zato tudi, večkrat ko je država v gospodarski ali denimo politični krizi, ker želje države oziroma seveda tistih, ki so na oblasti, niso znotraj stvarnega okvira, torej zmerne – in kar naenkrat so ljudje pahnjeni v lakoto. Razumete?

Ampak mar ni tako, da smo država – ljudje?

Svet je razdeljen. Glede na interesna področja. Težko je vzpostaviti skladnost. Vsaka država pa ima institucije, ki bi se morale, poudarjam morale, upreti goljufijam, plenjenju in podobnim nečednostim. A glejte, ne gre vedno tako, kot bi bilo prav. Pomembno in obenem najbolj nevarno je to, da smo sredi svetovne krize, o kateri se niti ne govori dosti, vendar bo zelo kmalu postalo nazorneje, da smo edini planet, ki ga imamo, uničili. Ne mi, ampak vsi, ki so fantastično služili s surovimi posli, pri čemer je bilo še najmanj pomembno, kakšne bodo posledice za Zemljo. In na žalost ni mogoče storiti ničesar več. Mnogo ljudstev jo bo skupilo, morda celo izginilo z obličja Zemlje. Govorim o deželah, ki se v stoletjih sploh niso tako okoristile. Nasprotno pa so države, zdaj razvitejše in bogatejše, jasno, z uporabo sile podivjano uveljavljale svoje interese. Brez pomisleka. In zakon moči velja še dandanes, če človek malo bolje pogleda. Kot Slovana – zmeraj rad povem, da sem pripadnik velikega naroda – me veseli, da nismo tako majhni in bedni. Razveseljuje me, ko vidim, da se je medved postavil na dve nogi. (Nasmeh.) V mislih imam seveda Rusijo. Če Rusov ne bi bilo, bi mi vsi govorili izvrstno nemško, ker bi Hitler dobil vojno. Hvala bogu, da je medved dovolj krepak in močan.

Vaš cilj je, da bi v prihodnosti z metodo, ki ste jo razvili, lahko pomagali drug drugemu. Če se zaradi neumnosti ne bomo prej uničili, seveda!

Da. Vsak psihofizično zdrav človek bi se lahko naučil zdraviti katero koli bolezen. Tudi vi bi zmogli, če bi vam pokazal, kako. (Prepričano pokima.) Od vsepovsod se ljudje hodijo šolat k meni in po diplomi dobijo licenco ter z njo kjer koli v svetu zdravijo ljudi. Tako se moja metoda širi in utrjuje. Energija, ki jo uporabljam, je zastonj. Niti centa ne stane, pomislite. A zdravi najtežje bolezni. Druga plat zgodbe je seveda farmacevtski sektor, ki grabi milijarde s svojimi, imenujmo jih zdravila, in se temu po vsej sili postavlja po robu.

Normalno, ne?

Ne. Ni normalno. (Blago dvigne glas.) To so finančno najbogatejša podjetja na svetu. Z zaslužki diktirajo, kaj se bo delalo. In pod kakšnimi pogoji. Na Hrvaškem denimo medicinske sestre delajo za drobiž petnajsturni delovnik. Napovedujejo stavko. In kaj? Prizadela bo bolnike po bolnišnicah. Država bi morala ščititi svoje državljane. Pred vsemi. In tudi pred boleznimi.

Tudi razmere v slovenskem zdravstvu so katastrofalne.

Veste, mafija so kriminalci in morilci, a imajo kodeks ravnanja. Če denimo nekdo ukrade deset milijonov, pridejo in rečejo: »Jutri prinesi denar, sicer – luknja v glavo.« Oni imajo to razčiščeno. Zdaj pa poglejte Zahod. Če vidite človeka, ki je zaslužil dvesto milijonov brez mitraljeza, vam je lahko jasno, da je plenil. Tako je: na našem planetu ima zakon vse manjšo veljavo, zaslužek je pred vsem.

Želje, ki so nad resničnimi možnostmi, človeka zlomijo. Želje mora biti mogoče izpolniti. Doseči. Težko je spreminjati ljudi v njihovi naravi, vendar ponavljam: želje morajo biti stvarne. Sicer je čisto naravno, da sledi zlom. 

Naša civilizacija je bolna, poudarjate, da med drugim zbolevamo, ker nas za vrat drži strah za eksistenco. Kaj lahko sploh storimo, če se po eni strani vendar tudi sami peljemo v kaos – s tem, kar mislimo, kakšne odnose ustvarjamo, s tem, kar pač smo?

Predstavljajte si Japonca, v Tokiu, ki ga zdravim na daljavo. To so takoj napadli, zdaj je stvarnost. Pri moji metodi razdalja ne obstaja. Ko sem v Sloveniji nekomu rekel, da bova delala na daljavo, je bilo slišati: »Joj, pa saj ta ni normalen.« (Se posmeje.) Ampak čez nekaj dni me je poklical, rekoč: »Gospod Domančić, najlepša hvala, bolje mi je.« Vztrajam pri tem, da vedno lahko dokažem, da se telo človeka na moji terapiji, njegov duh natančneje, počasi izvija iz nadloge. Iz trpljenja. In če bi bil edini, ki to zmore, ne bi imelo posebne veljave, vendar se vsak psihofizično zdrav človek tega lahko nauči. Koga to najbolj moti? Farmacevtsko industrijo, lepo prosim. Jaz lahko odkrito povem, kaj mislim, za svojimi besedami stojim, ker lahko vse dokažem. Dokazov ni mogoče omajati. In ko koga uspešno ozdravim, me imajo kar naenkrat radi. Kako ne, vsak ima koga, ki je bolan.

Diagnoze vaših bolnikov so hude, vendar ljudje ne pričakujejo čudeža, dovolj je, da verjamejo in si želijo živeti, kajne?

To je naravna metoda, ki ne stane nič. Naš obrambni sistem gradijo določene energije. Te energije ne stanejo nič. In če je treba, zaradi porušenega ravnovesja, jih zamenjamo.

Torej s svojo metodo zdravljenja pomagate telesu do potrebne moči, s katero se bojuje proti bolezni – in sploh ni pomembno, kaj zdravite?

Že izraz obrambni sistem pomeni, da ima človek sistem, ki ga brani pred boleznimi. Ko pade pod minimum, se razvijejo težke bolezni. Malo prej sem govoril, da prav želje, ki so nad resničnimi možnostmi, človeka zlomijo. Želje mora biti mogoče izpolniti. Doseči. Čim so zunaj dejanskih možnosti, človek zboli. Težko je zdaj spreminjati ljudi v njihovi naravi, vendar ponavljam: Želje morajo biti uresničljive. Če niso, je čisto naravno, da sledi zlom. (Se zamisli in nadaljuje po premolku.) Koliko otrok bo letos po nepotrebnem izgubilo življenje? Dajte, apeliram na farmacevtske gigante, naredite dvesto škatlic in jih poklonite. Drži, vaši proizvodi, ki ste jih razvili, so dragi, vendar: darujte in rešite kakšno življenje. Mnenje o njih bi se obrnilo, veste. Človečnost je želena. Ne zgolj nabijanje cen. To me jezi.

Zdaj ste jim dali idejo za dobro marketinško potezo.

Bržkone imate prav. (Se posmeje.) A brez skrbi, zanima jih samo denar. Izključno denar. Veste, gospa, živimo v času vladavine kapitala, ne človečnosti in humanitarnih načel. Kapital je ta, ki lomi in zlomi ljudi. Spomnite se, Američani so prišli v Irak, pobili strašno veliko ljudi, likvidirali predsednika … Zakaj? Vse zaradi nafte. To je zakon močnejšega. Kot v živalskem svetu. Lačen lev ubije antilopo.

A ljudje smo vendar civilizirani.

Humanost je lahko samo zgodba. Pravljica za majhne otroke. Majhnemu otroku pripovedujete zgodbico o labodu in njegovi prijateljici. Kako se labod vede do svoje partnerice … (Se zasmeje.) V našem svetu takšne zgodbe ne obstajajo. Humanizem in renesansa – to bi bilo tako lepo. A sila močnejšega je še vedno zakon.

Prepričan sem, da se morajo zgoditi velike spremembe v naši civilizaciji, vendar ne bo lahko. Velike in močne industrije onesnažujejo naš prostor, zastrupljajo ozračje, nič jih ne ustavi. A mene nihče ne more odvrniti od tega, da govorim. In nimam se česa bati, ker govorim resnico. 

Kaj nam preostane?

Sila močnejšega diktira marsikaj v naši civilizaciji. Kitajci so bili še nedavno – Kitajci. Danes je Kitajska svetovna velesila, ki dela, kar je je volja. Glejte, kupili so ta hotel … (V četrtem nadstropju Lovca na Bledu ima Zdenko Domančić prostore, kjer ima terapije in seminarje.) Verjamem, da bi Slovenci želeli imetje ohraniti zase, a denar določa marsikaj. Gospa, jaz nikoli nisem zahteval plačila. Zakaj? Menim, da sem znanje dobil zato, da ga delim, ne da ga prodajam. In delim. In uživam v tem, kar počnem. Prepričan sem, da bi takšna miselnost lahko bila korak k spremembam na bolje. K dobremu. Če je nekdo hudo bolan in ga rešite – tega čudovitega občutka se ne da opisati. Naredil sem svetovno znamko, brez pomoči kogar koli. Prepričan sem, da se morajo zgoditi velike spremembe v naši civilizaciji, vendar ne bo lahko. Velike in močne industrije onesnažujejo naš prostor, zastrupljajo ozračje, nič jih ne ustavi. Normalno, en sam samcat človek je premajhen, da bi lahko spreminjal institucije, ki vladajo svetu in sprejemajo odločitve namesto nas in za nas, a mene, če nič drugega, nihče ne more odvrniti od tega, da govorim. In nimam se česa bati, ker govorim resnico.

Ljudje kljub nepravičnosti in pod vsemi bremeni, ki krivijo, ostajamo tiho.

Tako bom rekel: ne obstaja narod, v katerem ni poštenih in dobrih ljudi, in ne obstaja narod, v katerem ni bolnih bedakov.

Zares, ste se kdaj bali zase, za svoje življenje?

Ko se žena razjezi, se tresem od strahu. (Šaljivo.) Ne morete si zamisliti, kako se tresem od strahu, da bom nasrkal. (Gromek smeh.) No, zares, svoboden je človek, ki izrazi, kar misli, in lahko brani svoje stališče, če gre za resnico.