Množica pozivov, naj francosko izraelski film nehajo predvajati, izraža mnenje, da je film pravzaprav bordel, ki prikazuje popolnoma izkrivljeno podobo Islama in žensk, ki same živijo daleč od doma. Film naj bi sramotil mestni predel Uh hal-Fahm in ženske prikazoval v pregrešni in nespoštljivi luči, zato se uradne oblasti trudijo, da bi ga nehali predvajati.


Režiserka Maysaloun Hamoud, 35, je režirala tri filme: Občutek jutra (2010), Kretnica 48 (2016) in Nekje vmes (2016). 


Naslov filma v prevodu pomeni Nekje vmes, izraz bar bahar v arabščini označuje prostor med morjem in kopnim, prostor, ki ga v resnici ne vidimo. Zgodba opisuje življenja treh posameznic, ki se srečujejo s spolnostjo, drogami, homoseksualnostjo in posilstvom. V palestinskem podzemlju, kot imenujejo subkulturo neodvisnih mladih žensk, se režiserka odlično znajde, v mestu Tel Aviv, ki je tudi prizorišče filma, je preživela več kot desetletje. Ženske poziva, naj končno spregovorijo: »Do sedaj smo poslušale moške, oni so vodili vse ravni naših življenj. Dovolj je bilo!« Čeprav je mnogo žensk, ki se gibljejo v alternativnih krogih Tel Aviva, po rodu iz Izraela, se kulturno počutijo bližje palestinski kulturi, zato jih izraelski Židje dojemajo kot grožnjo in uporniško skupino. Kar morda ni tako napačno, glede na sporočilo, ki ga imajo: »Smo izredno, izredno močne ženske. Nismo napaka, naši glasovi in mnenja niso nepomembni. Še same se ne zavedamo, kako močne smo, saj imamo ob sebi ves čas moške.« Čeprav je film le kaplja v morje ideološke represije žensk, je vseeno znamenje, da se časi resnično spreminjajo. Čeprav je obdobje zakonske in moralne enakopravnosti še daleč, je bil že storjen prvi korak. Ženske so se naveličale molčati!


Prizor iz filma Nekje vmes (2016).