V slovenskem javnem zdravstvu se za nakupe medicinskih pripomočkov in zdravil vrti na stotine milijonov evrov. V oddaji Tarča, ki je bila predvajana 14. novembra letos, so pokazali, da slovenske bolnišnice z javnim denarjem ravnajo vsaka po svoje. Že pri umetnih kolkih bi z gospodarnim ravnanjem lahko ena sama bolnišnica v zgolj enem letu privarčevala za 13 operacij kolkov! Novinarka Erika Žnidaršič se je odpravila v Skandinavijo in tam ugotovila, da so medicinski pripomočki bistveno cenejši. Tarča z Lidijo Hren je dvignila veliko prahu, novinarji oddaje pa so predano delali več mesecev.


Kako to, da vas je zgodba, ki ste jo predstavili, tako pretresla? V oddaji je bilo čutiti, da ste vse prej kot ravnodušni, kot da ne bi imeli več potrpljenja za poslušanje floskul.

Podatke smo obdelovali več mesecev. V tem času smo večkrat tudi sami osupnili ob številkah, na katere smo naleteli. Toliko bolj, ko smo dobili primerjalne podatke iz tujine. Nemogoče je bilo ostati ravnodušen. Projekta smo se lotili s strastjo, delali smo od jutra do večera. Še ponoči, če je bilo treba. V to zgodbo smo šli, da nekaj premaknemo, pokažemo na nepravilnosti in pospešimo reševanje problema. Ko vidiš, kako urejena je na tem področju Skandinavija, lahko ostaneš samo odprtih ust.


Kaj se vas je v zgodbi najbolj dotaknilo, vas najbolj razjezilo?

Ko me je Lidija Hren povabila k sodelovanju, je predme najprej razprostrla nekaj zaznamkov, ki so omenjali nepravilnosti. V nekaj minutah me je pritegnilo, odločila sem se, da bom sodelovala. Podobnih zgodb, ki so se me osebno dotaknile, sem delala že veliko, naj bo govor o stiskah, revščini, bolezni ... Tukaj pa se je zbudila še želja, da bi v tej državi res nekaj velikega premaknili na bolje. Če že odgovorni uradniki ne naredijo nič, morda ne morejo, ne znajo, ne želijo, lahko mi morda pospešimo spremembe in s tem ustavimo nerazumno odtekanje denarja. Najbolj jezen pa postaneš, ko enkrat črno na belem vidiš, kakšne enormne zneske vlagamo v zdravstvo, a do ljudi pride le drobec. Nekdo že 25 let dopušča, da se velik kos zdravstvenega prispevka neupravičeno počrpa za zasebne žepe.


Zdravstvo je veja, kjer je mogoče najti največjo diskrepanco med najboljšim in najslabšim. Po eni strani imamo ljudi, ki predolgo čakajo na posege, na primer, po drugi pa vodstvene kadre, ki neopisljivo bogatijo. Zakaj je ravno zdravstvo plodna tla za takšne manipulacije? Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki upravlja denar, ki ga plačujemo kot obvezno zdravstveno zavarovanje, je imel samo lani dve milijardi odhodkov in pol. Večina tega denarja gre vsako leto v bolnišnice.

Res je, vrtijo se milijarde. Z njimi pa tudi skušnjave, kako jih iz sistema pridobiti na zasebne račune. Uradna ocena je, da kar polovica nakupov medicinskih pripomočkov poteka mimo zakonsko določenih javnih razpisov. Korupcija sega v vrhove, k ljudem, ki sistem vodijo. Hkrati pa zdravstvo rešuje življenje in na tem področju imamo številne prizadevne ljudi, ki gredo čez meje svojih zmožnosti. Mlade zdravnike, ki podplačani garajo, medicinske sestre, vse osebje, ki skrbi, da delo teče, kot mora ... Izkoriščajo jih, o tem ni dvoma. Izkoriščajo jih, da delajo več, kot bi morali, a denarja tudi za pošteno plačilo ni dovolj, ker odteče po drugih kanalih.


Ko gre za življenje, (ne)hote pozabimo na finančno analizo.

O, seveda! Tu najkasneje podvomiš, kako bi bilo, če bi lahko pristrigli sredstva. Dajmo, kolikor je treba! A ob tem projektu smo glasno povedali, da naš namen ni bil zdravnike prepričati, naj uporabljajo slabšo opremo. Ne! A kupujmo jo po ceni, kot jo kupujejo v Avstriji ali Skandinaviji! Izgovor pomembnosti življenja dobro izkoriščajo tisti, ki živijo na račun drugih. Sistem je grozovito nepregleden in negospodaren.


Je med raziskovanjem kdo neposredno pristopil k vam ali k ekipi in »prijazno« svetoval, da odnehajte?

Ne, je pa res, da so nas nekateri med pogovori skušali prepričati, da v določeno smer pa res nima smisla raziskovati, ker da tam ni nič takega. Metode, če bi se jih že šli, bi bile bolj sofisticirane kot neposredna grožnja. Pričakovala sem diskreditacije, a jih ni bilo. Vendar pa moram omeniti, da so se mnogi, s katerimi smo želeli sodelovati, da bi dobili informacije, umaknili. Zaradi groženj, tudi njihovim družinam, so si mnogi premislili. 


Več preberite v Oni, ki je izšla 13. 12. 2016