To ne velja samo za vonj, ki nas je spremljal v mladosti, ali dišečo vodico naše prve ljubezni. Velja tudi nasprotno: če se učimo ob določenem vonju (lahko pregrešno dragem parfumu ali ceneni vodici po britju) za izpit ali sprejemni nastop za novo službo, tudi če pripravljamo ob njem pomembno predstavitev našega dela, se bomo v odločilnih trenutkih več spomnili in naši možgani bodo hitreje reagirali, če bomo imeli med izpitom v nosu znani domači vonj.

LJUBEZENSKA PISMA

Da vonj prikliče spomin, spomin pa se zasidra v možganih, so vedeli že dolgo pred našo moderno, tehnično navdihnjeno dobo elektronske pošte in mobilnih sporočil in ljubezenska pisma obilno polivali z dišečimi vodicami. To ni bila samo romantična gesta, vonj se udomači v možganih in vedno znova prikliče v spomin pisca ali pošiljatelja in ga naredi domačega.



DIŠEČE STOLETJE

Vonjave in dišave so se s stoletji spreminjale. Sivka naše babice je preteklost, zdaj je večina dišečih oblakov sintetičnih, zelo malo pa je vezanih na naravo. Včasih smo govorili o vonju vijolice ali vrtnice, zdaj jih poznamo samo po zvenečih imenih izdelovalcev. Ne spreminjajo se samo vonji, spreminjajo se tudi nanje vezani običaji.

Denimo, 19. stoletje je bilo dišeče stoletje (kajpak za zgornji sloj prebivalstva), vendar s strogimi pravili. Prepovedano je bilo parfum oziroma kolonjsko vodo nanašati neposredno na kožo. Vonj, ki se je sproščal na topli koži, jim je bil premočan, nekako prostaški, preveč neposreden. Zato so dišavili obleke, nogavice, malo spremembe so si dovolili samo z dišečimi torbicami, čevlji in drugimi osebnimi predmeti. Najbolj priljubljeni so bili odišavljeni robčki, ki so jih tako radi na pravih krajih pozabljali in izgubljali.



VSE JE DOVOLJENO

Danes ni nič prepovedano, niti dišava na koži. Zaradi dejstva, da se molekule parfuma najintenzivneje odpirajo na toplem, nanašamo parfum na najbolj prekrvljene dele telesa. To je na pregib vratu, na ušesne mečice, dekolte ali notranjo stran zapestja (tudi na notranjo stran komolca in kolena). Nikoli, resnično nikoli, pa ne na tako opevani delček kože za ušesom, tudi če nam je stara mama zabičala, da je to zakon. Tam je koža premastna, da bi dobro sprejemala nežne dišave in jih nespremenjene oddajala.

Zato pa so lasje odličen prenašalec vonja. Ta se najdlje obdrži na še vlažni topli koži takoj po kopeli ali prhanju, vendar bodimo previdni. Če smo uporabili dišavno milo in se namazali z odišavljeno kremo za telo, se lahko vonji pomešajo in spremenijo – ne vedno na bolje. Naj velja še eno zlato pravilo: enemu vonju ostanimo zvesti ves dan, razen če se sredi dne pošteno oprhamo in preoblečemo. Zmešnjava vonjav je spodrsljaj, ki si ga ne smemo privoščiti. In še zadnje pravilo: po dveh, treh dneh se naš nos navadi na eno dišavo in je ne zaznava več. Drugi nimajo te možnosti, in če bomo vsak dan povečali količino parfuma, se nas bodo kmalu začeli izogibati.



ZMEŠNJAVA VONJEV

Našo dobo bi lahko imenovali zelo dišeča. Posteljno perilo diši po mehčalcu, milo za umivanje je odišavljeno, kreme za telo dišijo, potem še dezodorant in parfum in zmešnjava je popolna. Ne diši samo naša bližnja okolica, ampak vsi prostori, zasebni in javni, avti in avtobusi, skratka vse, in to tako močno, da so Kanadčani, odkar je ugotovljeno, da določeni vonji povzročajo alergije, prepovedali dišavljenje vseh javnih prostorov, predvsem bolnišnic in ordinacij. Prepoved se nanaša na prostore in osebje, obiskovalce pa vljudno prosijo, naj omejijo rabo dišečih snovi. Nad tem bi se lahko zamislili in mogoče manj uporabljali dišave v vseh mogočih oblikah. Predvsem mehčalci za perilo z vonjem mošusa, so ugotovili v laboratorijih ZDA, so tako agresivni, da so jih našli tudi v materinem mleku. 

KRATKA ZGODOVINA PARFUMA 

1479 pr. n. št. Visokorazvite antične kulture so poznale dišeče paličice in sveče in jih uporabljale pri verskih obredih. Prva, ki se je nadišavila pri »živem telesu«, je bila egipčanska vladarica Hačepsut (od 1479 do 1458 pr. n. št.) Pozneje so iznašli dišeče kroglice, ki so se topile v ženskih laseh in oddajale omamne dišave. Prvi egipčanski parfum se je imenoval kifija in je bil sestavljen iz 16 snovi.
400 pr. n. št.Od 400 do 1000 našega štetja: Krščanstvo ni maralo lepih vonjav, imeli so jih za nemoralne in skregane z vero. Ko pa so udeleženci prve križarske vojne prinesli z Vzhoda v Evropo dišeča olja in sveče, so se prijetne vonjave kmalu udomačile tudi na evropskih dvorih.
13. stoletjeV 13. stoletju so Arabci začeli izdelovati parfum z alkoholom. Najnesrečnejši vrhunec je industrija parfumov doživela med veliko kugo, ko se ljudje iz strahu pred okužbo niso več umivali, svoje neprijetne vonjave so na ulicah in v domovih prekrivali z litri odišavljenih vodic.
16. stoletjePopotniki kot Kolumb so iz daljnih dežel prinesli v Evropo nove snovi, denimo tobak, vaniljo in nageljnove žbice, in ustvarili možnosti za ustvarjanje prvih kemičnih dišav. Kultura parfuma je začela cveteti.
17. stoletjeFrancoski kralj Ludvik XIV. je pregnal z dvorov vodo in z njo povezano umivanje, nadomestilo je bilo polivanje z litri (ne kapljicami) parfumov.
18. stoletjeV modo se je končno vrnila higiena, parfumi so postali lažji in razumneje uporabljani.
1790–1840
Francoska revolucija je preklela vse izdelovalce dišav, vendar je Napoleonova žena Josephine kmalu rešila parfum izgnanstva in ga vrnila v salone visoke družbe. Dišavljenje je moralo biti diskretno, prepovedana sta bila mošus in ambra, v modi so bili naravni vonji (vijolica, vrtnica). Vse je moralo biti lahko in cvetlično.
1889Leta 1889 je bila izumljena kolonjska vodica, Guerlainov Jicky pa je bil prvi pravi parfum z orientalsko noto.
1900–1920Legendarna imena kot Guerlain, Coty in Caron so obvladovala industrijo parfumov; polniti so jih začeli v dragocene kristalne stekleničke. Dišava je postala del kozmetike. Prebila se je v prvo vrsto, postala je nuja, moda in stvar, ki jo je bilo vredno pokazati in darovati kot nekaj dragocenega in lepega.
1921Legendarni Chanel No.5 je bil prvi sintetični parfum na trgu – 1921.
1950Okoli leta 1950 so dišave izgubile svojo vzvišenost in postale dostopne vsem ženskam.
1970Moški so začeli razlikovati med vodico po britju in parfumom za moške.