Na začetku me je Kairo povsem začaral s svojim vrvežem, raznovrstnostjo in nenavadnim, kaotičnim šarmom. Je neverjetno hrupno, umazano mesto, polno dihotomij, ki vsaj na prvi pogled daje vtis, da sta ga lepota in veličastnost že zdavnaj zapustili. Vseeno pa je zaradi nasprotij tako očarljiv, da ne gre drugače, kot da se iz ure v uro, vedno znova, zaljubljaš vanj. Razteguje se ob reki Nil, šteje dvajset milijonov ljudi in daje občutek, da nima konca.

V središču sveta nisi nikoli sam

Nenehna kakofonija zvokov avtomobilskih hup; kričanja mimoidočih – ja, Egipčani so v primerjavi s Slovenci osupljivo glasni – motorjev BMW, terencev, najrazličnejših krip, mikrobusov, tok-tokov, taksijev, motorjev, na katerih se pelje tudi po šest ljudi; oglašanja konj, ovac, psov; odzvanjanja televizijskih programov iz raznoraznih prodajaln, kjer običajno predvajajo katerega izmed njihovih religioznih kanalov, ali pa preposlušavajo melodije Oum Kulthum ali Fairuz in klica k molitvi, azan -a – vse to daje občutek, kot da si v središču sveta in da nikoli nisi sam.

Najraznovrstnejši arhitekturni stili in kaotične urbanistične postavitve te nenehno puščajo v dvomu, ali si se znašel sredi ogromne, hrupne vasi, morda starodavne civilizacije ali pa si vendar v velemestu. Več tisoč lokalnih elementov pa nenehno daje občutek, kot da se sprehajaš po kakšnem filmskem setu.

Da si res v velemestu, te vedno znova opomni njihov že tako ali tako zloglasni promet, ko si vozniki v najbolj prometnih urah iz tripasovnice uredijo kar petpasovnico in žvižgajo mimo tebe z že zdavnaj prekoračeno najvišjo hitrostjo. Verjetnost, da bo vozilo ustavilo pešcu, je približno enaka možnosti zadetka na loteriji. Zato je prečkanje ceste, ko na stotine avtomobilov drvi proti tebi, vedno pospremljeno z zajetno mero adrenalina in vsakič spominja na nekakšen tragikomični samomorilski poizkus. Vozila tukaj namreč niso dolžna ustaviti pešcu. 

Spat hodijo pozno, 
vstajajo tudi

To mesto nikoli ne spi. Pekarne, kahve – kavarne, v katere vsaj po pravilu zahajajo samo moški in pijejo kavo ali čaj, kadijo šišo (vodno pipo) in igrajo tavlo (namizno družabno igro za dva); stojnice s sadjem in zelenjavo; kioski, sicer brez časopisov, vendar z obilico sladkarij, sokov in cigaret, so nenehno odprti. Ljudje zaživijo pozno ponoči in se po večini ne odpravijo spat pred četrto zjutraj. Poleg tega ni čisto nič nenavadnega, da otroci veselo razgrajajo po ulicah in družinskih lokalih tudi ob dveh zjutraj. Spat hodijo zelo pozno. Tudi vstajajo pozno, še posebno v poletnih mesecih, ko se temperature povzpnejo tudi do 50 stopinj Celzija in čez. Najbolj miren dan v Kairu je petek. Poleg sobote je to dan, na katerega večina ljudi ne dela. Teden se začne z nedeljo.

Poleg dvajsetih milijonov ljudi v Kairu živi na stotine tisočev potepuških psov in mačk. Ti garjasti in samim sebi prepuščeni prebivalci mesta se zjutraj ljubko prebujajo na pokrovih in strehah avtomobilov, zvečer, ko se promet umiri, pa se opogumijo in namesto nešteto avtomobilov samozavestno zavzamejo ulice. Večina se prehranjuje z ostanki hrane iz kupov smeti, ki jih srečaš skoraj na vsakem koraku. 

Moja ženska vloga

Ko sem prišla, nisem razumela niti besedice arabsko. Sprva mi je ta precej nefonetični jezik zvenel zgolj kot zelo slab radijski sprejem in besedam in stavkom nisem mogla najti ne začetka ne konca. Z višjim srednjim in višjim slojem sem se z lahkoto pogovarjala v angleščini, z drugimi pa sem komunicirala predvsem v čudni mešanici gibov, kretenj, angleščine, slovenščine in z vsako na novo naučeno arabsko besedo.

Po prvih mesecih navdušenja nad novo pustolovščino, očaranostjo nad svojim novim domom in »zatreskanosti« v Kairo sem začela razvijati z njim resen partnerski odnos. Seveda sem bila zanj tujek, ki se je moral, če je želel uspešno delovati, svojemu gostitelju – z zelo drugačnimi okoliščinami in pravili – prav pošteno prilagajati. Ko sem prodirala plast za plastjo v kulturo, s katero prej nisem imela resne izkušnje, sem opazila, da moj odnos do megalomanskega mesta dobiva, logično, resnejše in tudi temnejše odtenke. Egipt ima militantno družbeno ureditev, ki poleg izrazite družbene razslojenosti zelo jasno deli svet na moški in ženski spol, zato sta se v meni počasi začeli izrisovati podoba in vloga ženske, ki mi ju je mesto dodeljevalo. Ta vloga je bila očitno drugačna, kot sem je bila vajena. 


V nadaljevanju preberite, kako se egiptovska kultura oblačenja razlikuje od naše.