Zakaj že desetletje ni spregovoril?

Pravkar sem bila notri,« je vame takoj po vstopu zažarela znanka. »In zdajle sem ravno začela dobro prebavljati vtise!« Ohoho, sem odprl beležnico: kaj se ti je pa zgodilo? Znanko imam namreč odkljukano pod »precej racionalna in stvarna ženska iz založniškega sveta«.

»Kako naj ti to sploh povem?« je previdno zmajala z glavo. »Ko je Braco stopil pred nas, so se mi ulile solze. Pa nisem jokica!! Samo spustila sem in iz mene se je preprosto ulil ves tisti gravž, ki ga res ne potrebujem. In potem sem začutila, da vsem – tako svojim kot nesvojim – želim dobro. Da odpuščam vsem, ki so me prizadeli, noro prizadeli … In da tudi sama prosim za odpuščanje vse, ki sem jih prizadela jaz. Bistvo je v tem, da si končno dovolimo biti srečni. Veš, mi si tolikokrat ne dovolimo, da bi bili srečni. To je ta presneta reč.«

Zanimive številke

Kolegici sem se s spodbodeno radovednostjo zahvalil in se podal globlje v kompleks. Pred vhodom se je sicer zgrinjala publika za naslednjo seanso v glavni dvorani, a sem si rekel, da jo bom preskočil in najprej raje malo vsrkal atmosfero.

Na prvi mizi s prodajnimi izdelki so bile razprostrte knjige in DVD-ji v več svetovnih jezikih. Poleg knjig kot recimo Das Mysterium Braco 2 in Das Mysterium Braco 3 mi je v oči najbolj padel s spiralo vezan delovni zvezek z vijoličasto podobo Braca na naslovnici. Ko sem ga naključno odprl, sem uzrl nemški stavek in pod njim nekaj listov prostora za alineje. »Moji mami se opravičujem za: ,« mi je nemški stavek prevedla prijazna prodajalka. In moral sem se strinjati, da se to sploh ne sliši kot najslabša duhovna vaja na svetu.

Še toliko bolj me je zanimala miza, pri kateri so prodajali zlate obeske. Zapestnico z visečim simbolom sonca so imeli na voljo za bagatelnih 890 evrov. Za bel hollywoodski obesek so recimo hoteli imeti 2900 evrov. Najcenejši spekter ponudbe se je začel pri 140 evrih – z DDV, a brez verižice.

Redarji delajo

Številk nisem še niti dobro prepisal, ko so me s treh strani obstopili v belo oblečeni redarji. Za kateri medij poročate? Je bilo to usklajeno? Kakšen je vaš namen? Pa vas bo zanimalo še kaj drugega kot samo cene obeskov?

Če se ljudi v takih vlogah ne ustrašiš, se pogosto hitro pomirijo. Kasneje sem se lahko prepričal, da je njihovo napadalnost poganjala pristna hvaležnost svojemu zdravilcu. Prodajalki je pred sedemnajstimi leti od napol mrtvih vrnil sina. Najglasnejšemu redarju naj bi zaradi Braca spregledal skoraj že čisto slepi oče. Kar pa se tiče zlata: »Ta kovina potegne vse slabo iz telesa in nas ščiti. Ljudje to hočejo in zato jim pač ponudimo. Samo za to gre.«

Tedaj se je pri mizi ustavila starejša gospa in kupila obesek za 140 evrov. Kupuje ga za vnučko v bolnišnici, je pojasnila. Vnučka bo prejela tegale, gospa pa bo od nje dobila nazaj svojega. Odkar ga je punčki posodila, so se njeni izvidi radikalno izboljšali. Kaj točneje je z vnučko narobe, ni želela deliti z mano.

Veliko je bilo že napisanega o obiskovalcih Bracovih dogodkov, marsikaj tudi ne najbolj spoštljivega … A sam nisem to nedeljo videl nobenega fanatizma, nobene histerije, nobenega spektakularnega padanja v trans ali česa podobnega. 

Priznam, da se mi je vse skupaj na tej točki zdelo še kar zlovešče. V redarski falangi, ki me je obstopila ob mizi z zlatom, sem videl dobro uigrano ekipo. V vseh teh obiskovalcih z rožami v rokah sem videl klasične izgubljene duše, sploh ker sem prejšnji večer na Huffington Postu prebral zelo kritičen članek o čedalje bolj globalnem in sholivudiziranem fenomenu, ki si pravi Braco. (Nemški Bild je recimo poročal, da ekipa v Nemčiji na posebno dobre dneve upleni tudi več kot 20.000 evrov.)

Zaslišali smo zvočni signal in dolga vrsta čakajočih je začela ponikati v glavno dvorano. »Tisti s številkami pod 600, zdaj ste na vrsti vi!« je oznanil eden izmed gospodov v belem. Začenjala se je naslednja seansa.

Kdo so obiskovalci?

Prve vrste v dvoranici so bile že povsem zasedene in tudi zadnje so se hitro polnile. Ocenil bi, da je vsaka seansa poskrbela za približno dvesto do tristo ljudi.

V belo oblečeni redarji so mi kot novinarju prijazno primaknili stol na sam levi rob druge vrste. Hvaležno sem sedel zraven gospe v skromni sivi bundi, ki so jo občasno posiljevali obrazni trzljaji, ki so delovali kot kombinacija parkinsonove bolezni in še česa.

Veliko je bilo že napisanega o obiskovalcih Bracovih dogodkov, marsikaj tudi ne najbolj spoštljivega … A sam nisem to nedeljo videl nobenega fanatizma, nobene histerije, nobenega spektakularnega padanja v trans ali česa podobnega. Videl sem samo skupino za skupino bolnih ljudi, precej normalnih mož in žena, ki so prišli po pomoč, ker jih je tako globoko izdal sistem, za katerega so plačevali vse življenje.

Budna tišina

Kot »predskupina« je nastopil prof. dr. Vladimir Gruden, znan hrvaški psihoterapevt in avtor sveže tanjše zbirke esejev Bracov pogled. V tej sicer izvemo presenetljivo malo o naslovnem liku, je pa zato dr. Gruden toliko bolj podrobno raziskal koncept »budne tišine«, ki ga je Braco pri zdravljenju izbral za svojega. (Čudodelec po imenu Josip Grbavac - Braco namreč že od leta 2008 ni spregovoril v javnosti. Na svojih masovkah zdravi izključno s tihim strmenjem v množice ljudi.)

»Budna tišina je prostor, kjer se srečujemo sami s sabo,« je navzočim med drugim položil na srce hrvaški psihoterapevt. »Z besedami ne moreš zaobjeti neskončnosti. In se ne moreš povezati z osnovnim zakonom vesolja, ki mu mirno lahko rečemo tudi Bog!«

Potem je končno napočil čas, da se v živo zazremo v Braca. Na nad nami rahlo vzdignjen oder je prav res stopil brez besed … In to ob spremljavi glasbe, ki je v meni vzbudila podobe, kako se ranjeni delfin Flipper zmagovalno vrača v domači zaliv. In možak v belem je potem v nas kakih pet minut preprosto … strmel. V nas in v fotografije bolnih svojcev, ki so jih mnogi z ganljivo resnostjo iztegovali proti njemu.

Doživel nisem ničesar – prvič

Dejstvo je, da nisem sam v teh petih minutah doživel skoraj ničesar. Razen morda manjšega vročinskega vala proti glavi, ki bi ga prav lahko pripisali ozračju skupinske vznemirjenosti. Nič ni pomagalo, da me Braco s svojo frizuro vedno znova spomni na pevca naših tragično podcenjenih Moulin Rouge. Čeprav sem se načrtno spravil v precej meditativno stanje in se brez misli prepustil doživetju, nisem doživel ničesar.

Tako nežno in tiho, kot je vstopil, je Braco prostor tudi zapustil. Ob izhodu so hostese vsakemu, ki jih je hotel vzeti, v roke položile cvet ali šopek, ki ga je pri blagajni oddal drug obiskovalec. Pred vhodom v dvorano so se že nabirali ljudje za naslednjo seanso. Priznam, da sem se začel na tej točki popuščati skrajno negativnemu vrednotenju skoraj vsega okrog sebe.

A poklicna dolžnost mi je narekovala, da se še enkrat postavim v čakalno vrsto. Če tokrat ne bo nič, sem si obljubil, potem je to to.

Ponovim vajo

Do Flipperjeve glasbe in Bracovega prihoda na oder je tudi drugič vse potekalo kot prvič. Tudi tokrat smo zanj vstali s sedežev in njegov pogled prejeli stoje. In tudi prva minuta samega gledanja je minila tako kot prva minuta prejšnje etape. Vse dokler se ni Braco zazrl naravnost vame.

V življenju sem preštudiral kar nekaj gradiva na temo manipulacije množic. Torej mi je jasno, da se lahko mojstri pogleda izmojstrijo tako, da bolščijo v del publike in je vsak član izbrane skupine prepričan, da gleda prav njega. A zdaj ni šlo za to. Zakaj si to upam tako jasno trditi? Ker sem stal na natanko istem prostoru kot prej, torej na samem robu druge vrste. Kar pomeni, da se je moral Braco zame s telesom kar pošteno obrniti desno.

Najprej sem pogled sprejel kot svoji regiji primerno porcijo: nekaj sekund in gremo naprej. Ko sem videl, da Braco kar vztraja in vztraja na meni, sem se mu prijateljsko nasmehnil. In potem se je začelo dogajati.

Moja tretja in zadnja seansa z Bracom je bila mnogo bolj podobna drugi kot prvi. Niti malo mi sicer ni šlo na jok, nikogar nisem imel silno rad in tudi nobene potrebe po opravičevanju nisem čutil … A to, kar sem doživel, je bilo povsem dovolj za globoko fascinacijo. 

Najbolje, da povem čim bolj naravnost in s čim manj olepšavami, kajne? Vročinski val je bil precej močnejši kot prej. Po kakih dvajsetih sekundah Bracovega pogleda sem začel okrog njegovih udov videti igro bele luči. Videl sem jo zelo jasno. Nobenega dvoma ni moglo biti, ali jo vidim ali ne. In videl sem jo do konca seanse, torej recimo več kot tri minute. Poročam lahko še o splošnem blagem občutku zadetosti oziroma zamegljene resničnosti. In pa seveda o občutku veselja, da se končno dogaja nekaj res zanimivega.

Ko je Braco nežno in tiho zapustil oder, je bilo takoj vse po starem. Kar je pomenilo tudi, da se je kaj hitro okrepil skeptik v meni. Hm, bi lahko šlo morda za light show? Morda. A zakaj nisem potem prvič videl ničesar? Če že, bi mnogo prej stavil na hipnozo, čeprav ni pri meni to uspelo še nikomur.

Kaj mi je torej preostalo drugega, kot da se prav židane volje še tretjič postavim v vrsto? 

Grem še tretjič

Moja tretja in zadnja seansa z Bracom je bila mnogo bolj podobna drugi kot prvi. Tokrat mi Gledalec sicer ni namenil kaj dosti posebne pozornosti, a sem vseeno videl belo luč okoli njega. In spet sta bila tu vročinski val in blaga zamegljenost resničnosti. Niti malo mi sicer ni šlo na jok, nikogar nisem imel silno rad in tudi nobene potrebe po opravičevanju nisem čutil … A to, kar sem doživel, je bilo povsem dovolj za globoko fascinacijo.

V bistvu je bil to drugi fizični »čudež«, ki sem ga kdaj doživel na lastni koži. Prvi je bila psihokineza oziroma ukrivljanje ljudi na daljavo po metodi Zdenka Domančiča. A prav mag vseh magov Domančič se pogosto namuzne: »Čudeži so privilegij primitivcev.« Z drugimi besedami: tudi fenomen Braco bi veljalo čim prej čim bolj znanstveno raziskati.

Jože na konju iz Rogaške

Po vsem tem sem bil morda razumljivo prav razposajen, zato sem se seveda še malo pomudil na prizorišču. Na voljo je bila sicer še zadnja seansa ob treh, a sem jo kar nekako spontano preskočil zaradi sijajnih dialogov z barvitimi liki na prizorišču. Zanje tu žal ni prostora, a omenimo nemara predvsem gospoda Jožeta, ki je na veličastnem črnosivem konju prijahal na Monsovo parkirišče iz Rogaške.

»Na konju sem že bil pri Bracu v Zagrebu,« mi je veselo pokimal iz sedla. »Pa sem si rekel: zakaj ne bi prijahal še v svoje lastno glavno mesto?« Iz Rogaške je jahal dva dni, krenil je na najbolj deževen jesenski petek v zadnjih nekaj letih. »Ves dan me je pralo.« A kot vedno je bil trud bogato poplačan. Z Bracom se že dolgo poznata. Gospodu Jožetu je izjemno pomagal. »Pa tudi Sivko ni več isti, odkar ga je Braco božal. To je povsem spremenjen konj. Neprimerno bolj miren je kot prej.«

Rože

Pa še eno izmenjavo naj pobeležim za sam konec. S prof. dr. Grudnom in očarljivo gospo Mario iz Bracovega tima sem se resno pogovoril o nepisanem pravilu, da obiskovalec s sabo prinese šopek rož.

Razumem, sem jima razložil, da jih potem ob izhodu iz dvorane prejme drug obiskovalec. Razumem, da gre za obliko energetske izmenjave med ljudmi, in to se mi zdi zelo lepa ideja. A rože so pač vseeno živa bitja, ki dokazano še kako čutijo bolečino nasilnega ločenja od lastnih korenin. Če je Braco morda res glasnik čisto nove duhovnosti, ki temelji na univerzalni povezanosti in sočutju … Hja, ne bi zato morda veljalo spremeniti osnovne valute te vaše energetske izmenjave?

Profesor in PR-ovka sta bila nad vprašanjem navdušena. Drži, sta mi pokimala, kot bi tudi že sama razmišljala o tem: Drži, to je odlična ideja! Če nič drugega, bi veljalo razmisliti o napotku, naj obiskovalci nosijo samo rože v lončkih, torej skupaj s koreninami. Ali pa morda res kaj čisto drugega.

Obljubila sta, da bosta predlog prenesla samemu Bracu. No, me prav zanima. 

Kdo je pravzaprav Braco?