Zakaj se poljubljamo?

»Poljub je glasnik ljubezni.«

Švedski pregovor

Prednovoletni Eros konec vsakega leta posebej olepša, poseje upanje na srečo, človeka približa človeku. To je čas pogostejšega srečevanja, medsebojnega obdarovanja, skupnega proslavljanja, nazdravljanja in veseljačenja. V teh dneh človek človeku prinaša radost, veselje do jutrišnjega dne, to je čas, ko se Kairos, bog srečnega trenutka, zagotovo vrača med ljudi. To je tudi čas, ko se najpogosteje poljubljamo. Poljub je geslo za pot v raj najlepših čustev do sočloveka.

Še cvetovi se poljubljajo

Skratka, vse, kar je živo, poljublja in si želi biti poljubljeno. Poljubljanje je pričevanje o zavedanju lastnega obstoja. Poljubljajo se cvetovi v valovanju vetra, poljubljajo se z dotiki kril metuljev ali celo neposredno cvet s cvetom. Poljubljajo se tudi živali na številne načine in iz različnih potreb in razlogov. To torej ni samo socialni in biološki privilegij komuniciranja ljudi. Res pa je, da se poljubljamo ob različnih priložnostih in iz različnih vzgibov. Težko si je predstavljati proslavljanje osebnih praznikov brez poljubov. Božični in drugi verski prazniki so dnevi, ki so jih polni, da ne omenjamo novega leta ali poroke, ko preprosto dežujejo. Poslavljanje ob odhodih in objemanje ob prihodih ne glede na razloge in čas odsotnosti so priložnosti, ki ne minejo brez poljubov.

Vsaj trikrat na dan bi vsak moral nekoga objeti in poljubiti, da bi laže ohranjal psihosocialno ravnovesje, ki ga ogroža stresno življenje.

Od kdaj se poljubljamo?

To ni izmišljotina današnjega časa. Bog je s poljubom vdihnil Adamu dušo in šele tako je kip iz ilovice postal človek. V srednjem veku so princi s poljubljanjem oživljali svoje sneguljčice. Poljubljanje kot način komuniciranja posameznika z okoljem in predvsem z drugimi pripadniki človeške vrste je početje, katerega geneze ni pojasnila še nobena teorija. Od Platonove mitološke predpostavke, da je človek po volji Zevsa prepolovljen na dve bitji, moškega in žensko, ki se zdaj s poljubljanjem želita vedno znova združevati, do pripovedi o tem, da smo se poljubljanja naučili od živali, traja avantura nepotrebnih razprav o tem našem še kako potrebnem ravnanju.

Poljub, na čelo, lice ali ustnice, je način neverbalne komunikacije, ki je lahko bolj iskrena kot izgovorjena beseda. Vsak naš gib pomeni materializacijo čustev. Zato je poljub fizični izraz čustvene naklonjenosti do nekoga ali nečesa. Je tudi izraz spoštovanja nekoga in nečesa, kar nas v sistemu vrednot obdaja. V žensko-moških razmerjih zaseda pomembno mesto na lestvici instrumentov komunikacije. Poljubljanje ni samo uvod v popolno spolnost, ni samo predigra kot del seksualnih užitkov, velikokrat je edini in zadosten užitek.

Erotično razkošje

Geografija in besednjak poljubljanja sta zelo široka. Ljudje se na različnih koncih sveta poljubljajo različno in z edinstvenimi občutki. Poljub je v svojem bistvu eden najprijetnejših pa tudi najbolj skrivnostnih obredov v človekovem življenju. Je zapleteno sporočilo, katerega razumevanje je izjemno pomembno za uspešen razvoj odnosa z osebo, ki ji je bil namenjen. Poljub utemeljuje svoje poslanstvo v spolnem življenju in pomeni erotično razkošje, ki ima še kako pomembno vlogo pri zagotavljanju ne samo uspešnega, temveč tudi čudovitega praznika med vsemi telesnimi užitki. Poljub izpričuje ljubezen, ki jo čutimo do nekoga, zatrjuje Le Breton, poznavalec antropologije telesa.

Socialni poljubi

V teh dneh bosta prevladovala tako imenovani socialni poljub in poljubljanje. Poljubi in poljubljanje so del kulturnega izročila oziroma dediščine posameznega geografskega območja in ljudstva. Poleg na lici, čelo in ustnice se ponekod po svetu poljubljajo na nos, recimo Maori na Novi Zelandiji in ljudstva v nekaterih delih Daljnega vzhoda. Omeniti je treba, da se v številnih socialnih krogih ljudje poljubljajo v veter (air kiss) ali mimo človekovega ušesa. Ponekod je kot izraz naklonjenosti in spoštovanja dovolj lahek objem. Gre torej za različne prakse z istim namenom, izkazati spoštovanje in sočutje s sočlovekom, prijateljem, znancem, rojakom ali svojcem. V zakladnici gostoljubnih prijemov ima poljub visoko prioriteto. V temelju gostoljubja je namreč empatija oziroma sposobnost človeka, da sprejema in ima rad ljudi takšne, kakršni so, da jih razume, se zna postaviti v njihovo kožo in jim ponuditi prijetno sproščenost in občutek varnosti.

Na čelo

Ko gre za poljubljanje kot socialno komunikacijo, se ponekod ob srečanjih ali proslavah in čestitkah (greetings and congratulation) poljubijo dvakrat, na vsako lice enkrat (katoliška tradicija), v nekaterih kulturah pa trikrat (pravoslavna tradicija). V Belgiji se poljubijo trikrat, začnejo z levim delom obraza. V Bolgariji se poljubljajo samo ženske, in še to, če so dobre prijateljice. Podobno velja na Poljskem. V muslimanskih kulturah socialni poljub ženske in moškega ni dovoljen. V Čilu velja samo čvrsto stisnjena roka, brez poljuba. Na Japonskem je poljubljanje prepovedano na javnih krajih. Zanimivo, da se v nekaterih okoljih in bolj sproščenih okoliščinah ljudje poljubijo trikrat, na vsako lice enkrat in tretjič na ustnice (tudi pri nas v Sloveniji in še marsikje). Poljubljanje na čelo je posebna vrsta poetičnega, moralnega in spoštljivega odnosa do druge osebe. Praviloma so to starševski poljubi otrok. To, kar pri socialnem poljubljanju šteje, je, da je poljub lahek, kratek kot iskra in suh kot prah z metuljevih kril. Če ga spremlja objem, naj bo v njem vključen samo ramenski del telesa. Praksa poljubljanja pozna še poljubljanje lice ob lice z dotikom ali brez njega. Tako ali drugače, medicina je že zdavnaj spoznala, da človek za fizični in duševni razvoj potrebuje objem in poljub. Vsaj trikrat na dan bi vsak moral nekoga objeti in poljubiti, da bi laže ohranjal psihosocialno ravnovesje, ki ga ogroža stresno življenje. Socialni objem in poljub sta terapija. Vesele praznike in srečno novo leto zaželite s poljubom. Za trenutek pozabimo na formalnost in fraze, dajmo prednost srcu.