Knjigo o zavestnem prehranjevanju Zakaj diete ne delujejo?! ste napisali že pred leti. In čeprav so bile glavni vir idej zanjo tudi vaše lastne izkušnje, se je v dolgoletni praksi najverjetneje pokazalo še več resnic kot te, s katerimi ste jo pisali. Lahko naštejete nekaj najpomembnejših ugotovitev?

Glavni vir so bile osebne izkušnje, seveda povezane s psihološkim in psihoterapevtskim znanjem, ki se je nabralo med dvema študijema in lastnim raziskovanjem. Moj psihološki priročnik ter delavnice in osebne psihoterapije so namenjene raziskovanju nekonstruktivnih vzorcev prehranjevanja, dojemanja sebe ter hrane in ravnanja s sabo ter hrano. So učenje čutenja sebe – zaznavanja lastnih čustev, potreb, misli ter ustrezno zadovoljevanje svojih potreb tako, da povečamo občutke zadovoljstva v življenju. Da bolj sledimo sebi in nam posledično pretežkih čustev in občutkov ni treba otopiti s hrano. Najpomembnejše in osnovne informacije so dobro in praktično zajete v knjigi o ozaveščanju prehranjevanja pa tudi življenja sploh. Zaradi družbenih pritiskov smo izgubili občutek za poslušanje sebe in pravo, sočutno ter ljubečo skrb zase; primanjkuje nam tudi osnovnega znanja o čustvih ter miselnih vzorcih.

Če nam uspe videti in začutiti, kaj nas veseli, kaj si želimo, ter si to tudi dajemo in si dovolimo vzeti, se potreba po prenajedanju občutno zmanjša. 

Večina ljudi je vsaj enkrat posegla po dieti. Beremo, da stradanje in volja kot edina odločilna dejavnika uspešnosti hujšanja ne dosežeta slovesa, zato mi povejte, kaj pa vendarle deluje.

Deluje skrb zase na vseh področjih življenja. Če zmoremo kolikor toliko zadovoljevati naše osnovne potrebe po počitku, spanju, hrani, pijači pa tudi kompleksnejše – da vemo, kdaj potrebujemo družbo in kdaj ne; kdaj iščemo akcijo, kdaj je čas za počitek in inkubacijo – smo že na konju. Ni nujno, da smo najsrečnejši človek na svetu, je pa potrebno, da zmoremo vsaj večinoma slediti sebi in uravnavati sebe. Če nam poleg tega uspe videti in začutiti še, kaj nas veseli, kaj si želimo, ter si to tudi dajemo in si dovolimo vzeti, se potreba po prenajedanju – ki ima značilnosti samopoškodovalnega vedenja – občutno zmanjša.



Motivacija za hujšanje je večinoma povsem banalna, hočem biti videti lepše v kopalkah ali podobno. Koliko žensk, ki so resnično pretežke, pride k vam po pomoč, koliko pa je tistih z očitno motnjo zavedanja resnične podobe, ki je vse prej kot debela?

Prihajajo različni. Ljudje, ki se prenajedajo, so običajno pretežki. Tisti, ki imajo bulimijo (jejo in nato bruhajo ali pretirano telovadijo, da se čim hitreje znebijo zaužitega), imajo primerno ali minimalno previsoko težo. So pa še drugi.

A tukaj sama teža ni pomembna. Videz tudi ne. In tudi če je njihov pogled nase popačen, to ne pomeni, da si »izmišljujejo« ali zgolj iščejo dramo. Kar potrebujejo, je počasno raziskovanje samih sebe, svojih prepričanj, to, kako se je oblikovalo njihovo mnenje o sebi in kako ter kdaj se je samopodoba začela slabšati. Poskušajo razumeti in se učijo sočutja do sebe. Vse to je izredno pomembno in vsak je vreden.

Temelj čuječega prehranjevanja je čuječnost, ki, po raziskavah sodeč, ugodno vpliva na motnje hranjenja, depresivnost, anksioznost in dviguje splošno kakovost življenja.

Če je zavestno prehranjevanje učinkovita alternativa vsem ponudbam hujšanja na trgu, ker se ukvarja z vzroki, in ne samo simptomi, je vendarle veliko ljudi, ki jim je povsem jasno, zakaj jedo preveč, a to še ne pomeni, da spoznanje samo prinese tudi kakovostnejši življenjski slog. Kaj potem?

Vedeti ni isto kot uvideti. In uvideti ne pomeni sebe sprejemati ter spoštovati dovolj, da temu tudi slediš. Obstajajo vzponi in padci, ljudje pa smo se pripravljeni vzpeti šele takrat, ko nam je pretežko – ali ko nam je dovolj lepo in je v nas dovolj zadovoljstva, da vzpona ne doživljamo kot breme.



Kaj je znanstvena podlaga za t. i. mind- ful eating, ki ga izvajate?

Temelj čuječega (kot se glasi dobesedni prevod) prehranjevanja je čuječnost, ki, po raziskavah sodeč, ugodno vpliva na motnje hranjenja, depresivnost, anksioznost in dviguje splošno kakovost življenja. Ne moremo pa izvzeti psihoterapevtskih in psiholoških smernic, ki so temelj psihičnega zdravja.