Moda oblačil in modnih dodatkov se ponavlja, stil ostaja. Kje v zelo nekakovostni ponudbi sploh najti kose, ki trajajo?

Na koncu angleškega pregovora Nisem tako bogat, da bi kupoval poceni je danes namesto pike bolje postaviti vprašaj. Nakup drage garderobe namreč ni več garancija za kakovost, kot tudi ni vsa poceni moda izključno nekakovostna. Kupec ob agresivnem oglaševanju, ki se zažira v vsak živčni končič človeških možganov, ne opazi, da je pod prisilo potisnjen na velikanski ograjen pašnik potrošništva. Tam pa se mu ob ponavljajočem se kaosu nekakovosti vse pogosteje izmuzne – stil. Ujeti ga znova pomeni le opaziti past in jo obiti.

Le naivni verjamejo, da so vse drage blagovne znamke res vse to, kar bi morale biti. Skeptični bi morali biti tudi do etiket, na katerih je označena sestava materiala, od kod izhaja izdelek. Živimo v času ponaredkov, to je postala prava industrija. V velikih kitajskih mestih so celotne ulice, specializirane za ponarejanje oblačil znanih oblikovalcev, z logotipi in drugimi pritiklinami. 

Katera so bistvena merila, po katerih naj se kupec ravna, ko kupuje oblačila, če ne želi, da bi že po nekaj pranjih razpadla, se zamuckala, izgubila intenzivnost barv ipd.?

Outleti in trgovine iz druge roke, dobre šivilje, krojači. Za kakovost, le brez dodanega zvenečega imena, ni nujno odšteti gore denarja. Če ta ni problem, pa vsekakor raje izberimo modne kose neposredno v ateljejih oblikovalcev. Izbira garderobe bi moral biti spokojen obred, ne pa bezljanje po nakupovalnih centrih. Si predstavljate, da so v galeriji pod razstavljenimi umetninami na prodaj še sendviči in šamponi, če ob umetniškem užitku človek postane lačen ali se spomni, da bo treba umiti lase? Tako tudi skupaj s korenjem in svinjsko pečenko v nakupovalni voziček ne sodijo spodnje hlačke in modrček. Sliši se noro, vendar bi bilo fino resetirati naša življenja in se vrniti za sto let ali več, v čas blagovne menjave, ko je odlična mestna šivilja izdelovala obleke v zameno za prvovrstno sadje in zelenjavo s podeželja. To ne bi bil poguben zdrs nazaj, ampak pogumen korak naprej, k rešitvi človeštva. Seveda če ne bi bilo besede če. Če ne bi pozabili na kulturo oblačenja, če ne bi vsak dan ob starih nakupovalnih centrih poganjali vedno novi na temo vse na enem kraju.



Zakaj je bila moda nekoč res nekaj posebnega, edinstvenega, resnično pravljičnega, ekskluzivnega, zdaj pa postaja zgolj potrošni material, saj se dogaja, da tudi najbolj zveneče in drage blagovne znamke ponujajo slabe izdelke?

Nekoč je moda spoštovala tako žensko čutnost in lepoto kot moško dostojanstvo in ekstravaganco. Nikomur še ni uspelo hkrati stati in sedeti, razen če ni imel stola zalepljenega na zadnjico. Moda pa se danes pogosto gre prav to. Hahlja se nam, ko nas zavaja, da lahko ladijsko vrv vdene skozi šivankino luknjo. Z nekakovostnimi izdelki, podpisanimi z zvenečimi oblikovalskimi imeni. Le naivni verjamejo, da so vse drage blagovne znamke res vse to, kar bi morale biti. Skeptični bi morali biti tudi do etiket, na katerih je označena sestava materiala, od kod izhaja izdelek. Živimo v času ponaredkov, to je postala prava industrija. V velikih kitajskih mestih so celotne ulice, specializirane za ponarejanje oblačil znanih oblikovalcev, z logotipi in drugimi pritiklinami. Primeren pa je tudi pomislek, ali si celo avtor originala želi, da bi stranka več let nosila njegov plašč zaradi kakovostnega materiala in izdelave in bi s tem sam sebi zmanjšal promet z novimi? Moda v navezi s kakovostjo umira premo sorazmerno z rastjo pohlepa.

Oblačilo, obutev je vendar treba pred nakupom potipati, kako se odziva pod našimi prsti, ga začutiti na telesu. In pomisliti: je kos na spletu res pisan tebi na kožo, če je bilo narejenih na tisoče enakih? Posebno če celo na retuširani fotografiji začutiš, kako »sanjski pulover« kar prasketa od zdravju škodljivih materialov. 

Ali verjamete, da je mogoče to noro, malone agresivno kupovanje (nekakovostnih) izdelkov sploh še ustaviti? Kako bi se vi kot cenjena modna strokovnjakinja lotili tega problema oz. kaj bi svetovali odgovornim?

Kot glas vpijočega v puščavskem viharju. Vodilni pri multinacionalkah so brez vesti, pomemben jim je le zaslužek, vedno več zaslužka. Zato nihče ne sliši, da bi bila rešitev v manj glorificirano bombastičnih oglasih na temo To morate imeti! Kam je izpuhtela samozavest ljudi, ki na takšno vsiljivost kot na juriš zdirjajo v trgovine ali začnejo klikati naročila? Tudi kolektivna fikcija, kot je adrenalinska privlačnost naročanja garderobe po spletu, je obnorela svet. Oblačilo, obutev je vendar treba pred nakupom potipati, kako se odziva pod našimi prsti, ga začutiti na telesu. In pomisliti: je kos na spletu res pisan tebi na kožo, če je bilo narejenih na tisoče enakih? Posebno če celo na retuširani fotografiji začutiš, kako »sanjski pulover« kar prasketa od zdravju škodljivih materialov.



Kako bi spodbudili vrnitev šivanja, tečajev? Ali pri nas sploh še obstajajo krojačnice (tudi za moške obleke), kar je bil nekoč modni prestiž?

V svetu se vse bolj vrača umetnost šivanja doma, cenijo tudi po meri izdelana oblačila pri krojaških mojstrih. Obstajajo, seveda, tudi pri nas. Verjamem, da jih nekoč, ko se bo ta pašnik potrošništva od pustošenja sesul sam vase, čaka lepši jutri. Tudi priznani oblikovalci vse pogosteje preoblikujejo svoje stare kolekcije. Res pa je redizajn s sporočilnostjo varovanja okolja med najzahtevnejšimi procesi oblikovanja oblačil. Redizajn ni premetavanje balasta in rezanje zavrženih cenenih cunj, gre za oblikovanje, pri katerem potegneš najboljše iz osnove, ki temelji na kakovosti! Demodirano se tako spremeni v modno. Za tiste, ki imajo ideje, talent in voljo, nimajo pa šiviljskega znanja, morda ideja. Za dobrih sto evrov se na šiviljskem tečaju lahko naučijo osnov šivanja, tudi za preproste prenove. Druga zgodba pa je seveda zasoljena cena kakovostnega metrskega blaga in na drugi strani preveč materialov, ki zbledijo, se razvlečejo že po nekaj pranjih. Če smem biti malce preroška – kot zaklade bomo čez čas iskali po podstrehah še kakšno pozabljeno balo kakovostnega blaga. Če ga medtem seveda ne bodo pohrustali molji.

Višji cenovni razred upravičuje svojo ceno tudi z vrhunsko izdelavo in natančno zarobljenimi robovi, ki dajejo oblačilu prefinjenost. Takšno estetsko modo je, zlasti če gre za ekskluziven kos, zato užitek nositi. 

Kos prestižne znamke ali pri šivilji sešito oblačilo?

Naj modofili še tako vzdihujejo za modno nezarobljenim oblačilom, ko nitke sukanca visijo iz rokavov, ko je oblačilo v trgovini videti, kot bi ga obdelal kakšen prežvekovalec ... takšna moda je v posmeh inteligenci. Prav kriči: »Če sem ti všeč, me imej, ampak po prvem pranju se ne pritožuj, če bom spremenila svoj prijazni obraz!« Še posebno ko gre celo za kos prestižne znamke. Višji cenovni razred upravičuje svojo ceno tudi z vrhunsko izdelavo in natančno zarobljenimi robovi, ki dajejo oblačilu prefinjenost. Takšno estetsko modo je, zlasti če gre za ekskluziven kos, zato užitek nositi. Vsekakor pa je alternativa tudi po meri in lastnih željah sešito oblačilo. Mnogi sicer trdijo, da v tem norem tempu nimajo časa hoditi k šivilji na eno pomerjanje ali dve. Ob tem pa pozabijo na ure, ko si zbrusijo pete med tekanjem od ene trgovine do druge, na koncu pa z otiščanci na nogah in sitnobno naveličani kupijo kaj, kar je pogosto le približek želenega.