… sem odvrnil, ko me je ondan prijatelj pobaral, ali sem izgubil svinčnik, ker ni več mojih prispevkov v pismih bralcev. Pa saj ne gre za izgubo optimizma, še najmanj pa za to, da bi kdaj pomislil, da bodo moje besede kaj spremenile. In če sem prva leta pisal resno in kritično in ga ob ničelnih rezultatih spremenil v cinično-humornega, me je zdaj minilo še to. K pisanju me spravi le še slabo vreme; ko se nebo ne joče, sedem na kolo in hajd v gozd ali gor pod gore. In to zdaj je rezultat deževnega vremena, saj za hec poskrbijo politikanti in tudi drugi, da postaja časopis od prve do zadnje strani črna kronika. Na primer naš proslavljeni multipraktik in šaljivec, ki svoje izjave »to mi deli, to mi deli miška!« ni s podpisom avtoriziral, je pa avtoriziral pomilostitev capina, s katero je dokazal, da Slovence deli na nedotakljive in večino, ki plačujenjegove in neumne štose drugih. Na primer sodišč, ki pijanost ali omamljenost zdrogami obravnava kot olajševalno okoliščino pri umoru, ki dovoljuje, da si morilci na obravnavi zakrivajo obraze, a so žensko menda do smrti mučili intrpinčili iz oči v oči, ali da si je lump, ki je v eni noči iz skladišča odpeljal, se pravi ukradel 14 ton bakra, s priznanjem prislužil pogojno. Ali daje gradbeni baron najavil osebni stečaj, pa bo to kar obveljalo, ker je siromak tako umno poskril nakradeno, da še sam ne ve, kje ga ima. Ja, naša sodišča, ki sodijo v imenu ljudstva, se pravi v mojem, tvojem, tetinem, nečakinjinem in vnučkovem ter imenu vseh ostalih – da vas ne omenjam – so dovolila nekaznovan potop slovenskega gradbeništva, ki danes ni sposobno popraviti mostu v Mednem vletu dni, da o drugem tiru do Kopra niti ne govorim, saj bi ga Bornovi delavci pred stoletjem ročno izklesali hitreje. Pa saj ste slišali tisto izjavo Američana, ko se je z vlakom peljal čez Slovenijo in je dejal, kako strašansko veliko deželo imamo. Ker vlaki ne vozijo kaj dosti hitreje kot takrat, ko je prvi »ch« prisopihal v Ljubljanco, dolgo vas. Ja, vse to pisanje res nima nobenega smisla več. Naj zato protestno odpovem časopis? To lahko naredim, ne morem pa protestno treščiti televizorja ob tla, ker bom naročnino plačeval, pa če ga gledam ali ne. Naj grem pred državno zabavišče, se pravi pred parlament, se polijem z bencinom in protestno zažgem, ker se tudi v mojem imenu dogajajo vse te in preštevilne druge bedarije in norosti? Ma jok!, da bo Borči potem dejal: »To mi deli, to mi deli!«, si umil roke, se pogrel in se posul s pepelom…